, bogato z dvojkami ... Kitajsko leto Tigra, ki velja za simbol moči in je v kitajski kulturi kralj živali. Znan je tudi kot žival, ki izganja zlo.
Za ilustracijo, kako jaz osebno božam ta simbol moči davnega leta 2017 na Tajskem (ni fotomontaža!!)
Leto Olimpijskih iger na Kitajskem. Na zunaj razkošni športni objekti, na znotraj pa kratenje svobode in prepovedan vsak politični aktivizem. Kitajski varnostniki so med prenosom otvoritvene slovesnosti kar v živo odvlekli nizozemskega novinarja. Ruska olimpijka v izolaciji je objavila, kaj jim pripravijo kuharji: že peti dan testenine, nekaj kosov krompirja, neidentificirano (zažgano ali premalo kuhano) meso s kostjo in omako.
Videli smo tudi incident, ko sta vojaka dvigala zastavi držav ob podelitvi medalj. Zapletli sta se jima v glavi in jima zakrili obraza, hihi. Sicer pa se zavedam, da je priprava OI zahtevala ogromno naporov in sredstev v teh posebej težkih kovidnih časih. Seveda vsi navijamo za naše športnike, deležni smo smeha in solz, zmagoslavja in razočaranj. Vsaj takrat Slovenci držimo skupaj.
Kitajcem čestitam za njihovo marljivost in tehnološke
dosežke. Njihov hitri vlak npr. doseže hitrost 350 km /h in celotno progo so
zagotovo hitreje zgradili kot bomo mi tistih 20 km drugega tira.
Doživeli smo tudi zaporedje treh dvojk, številka 222, označuje angelsko število. Številka dva je energija dvojnosti, partnerstva, odnosov in ravnovesja. Povezana je s kompromisi, sprejemanjem, sočutjem in harmonijo.
Drugače sem še vedno v svetu kriminalk Joa Nesboja. Bukle so tko tažke, da jih komaj držim na trebuhu (to je namreč moja standardna poza pri branju: ležečki s prepognjeno blazino pod glavo. Poleg napetih zgodb in slikovitih opisov krajev (Oslo, fjordi, Avstralija, Hongkong) naletim na tale lep liričen opis ljubezenskega srečanja med glavnim junakom Harryjem Holom in detektivko Kajo, ki se zgodi šele proti koncu zgodbe.
»Sprva sta samo ležala drug ob drugem, se poljubljala, raziskovala, previdno, kot da se bojita, da bi uničila nekaj, preden izvesta, kako bo. Poslušala sta, kako drugi diha, in redke, osamljene avtomobile, ki so brzeli mimo. Potem sto njuni poljubi postali zahtevnejši, njuni dotiki drznejši in slišal je, kako vznemirjeno diha v njegovo uho.«
Pravljice imamo pa še vedno radi
Ja, treba je ohraniti otroka v sebi. Še vedno se spomnim pravljic bratov Grimm in ilustracij Ele Peroci. Na koncu dobro vedno premaga zlo in najšibkejši brat dobi kraljično za ženo. Obstajajo pa tudi pravljice, ki mi niso bile všeč, ker so bolj temačne, npr. Deklica z vžigalicami ali Cesarjev slavec
S pripovedovanjem pravljic je začel Radio študent z oddajo Za dva groša fantazije.
V intervjuju Ana Duša pove, da poznamo različne kategorije tega žanra ljudskega pripovedništva. Giambattista Basile, čigar knjigo je prevedla s sestro Ireno, je npr. predstavnik italijanskih pravljic, ki so zelo sočne in družbeno kritične. Kakšno stoletje potem je v sklopu romantike prišlo drugačno, polikano pravljičarstvo bratov Grimm in H.C. Andersena.
Na slovenskem moram nujno omenit odlične pravljice Svetlane Makarovič. Kdo ne pozna Pekarne Miš maš ali pa Sapra miške, napisani v polnokrvni sočni govorici, ki je zagotovo všeč otrokom in tudi odraslim. Brez Svetlaninih pravljic bi bilo otroštvo naših otrok bistveno bolj siromašno. A brati bi jih morali tudi odrasli, saj govorijo o etičnih in moralnih normah.
Naj živijo dobre pravljice!
Ni komentarjev:
Objavite komentar