Globoko v našem telesu živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam.
Pa ne le to: vemo tudi, kaj je v njej.
V njej, prav sredi nje, stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse, kar čutimo mi.
Kadar nas kdo prizadene, ptica v duši vsa potrta caplja naokrog.
Kadar nas kdo ljubi, veselo skaklja in poletava, gor in dol, sem ter tja.
Kadar nas kdo pokliče, skrbno prisluhne, da bi videla, kakšen klic je to.
Kadar se kdo jezi na nas, se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči.
Kadar nas kdo objame, se ptica v duši tako navduši, da kar raste in raste, dokler nas vseh ne zapolni.
Tako dobro ji namreč dene, kadar nas kdo objame.
Globoko v nas živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam. Ni ga bilo še na svetu človeka, ki ne bi imel duše. Prižge se tisti hip, ko se rodimo, in nas nikdar ne zapusti – niti za en sam samcat hip ne – vse dokler živimo. Kakor zrak je, ki ga dihamo, od trenutka, ko prvič vdihnemo, do trenutka, ko zadnjič izdihnemo.
In iz česa, sprašujete, je ptica, ki prebiva v duši? Sliši se čudno, ampak je res: iz samih predalčkov. Predalčkov, ki jih ne moremo kar tako odpreti, saj je vsak zaklenjen s posebnim ključkom! Le ptica sama jih lahko odklene. In kako to stori?
Oh, čisto preprosto: s svojo drugo nožico.
Na eni namreč, kot smo že povedali, stoji, z drugo, tisto, ki jo ima spodvito pod perutjo, kadar počiva, pa obrača ključe predalčkov, ki bi jih rada odprla. Potem samo še povleče za ročaj in spusti tisto, kar je notri, ven.
Vsako občutje, ki se nas dotakne, je shranjeno v svojem predalčku, zato je takih predalčkov nešteto: eden je za srečo in eden za žalost; eden za zaupanje in eden za sumničavost; eden za upanje in eden za brezup; eden za potrpljenje in eden za nestrpnost. Je predal za sovraštvo in predal za ljubezen. Še celo lenoba je pod svojim ključem, pa domišljavost tudi. Posebno skrbno zaklenjen je predalček, ki hrani naše najgloblje skrivnosti – in komaj kdaj se odpre.
So pa še drugi predali in v njih je vsa mogoča šara, kar se je lahko domislite.
Včasih lahko ptici prišepnete, katere ključe naj obrne in katere predale odklene. Zaželite si, recimo, molčati, in ji to sporočite. Ptica vam rade volje ustreže in odpre predalček za molk.
Drugič spet pa se, muhava kakor je, odloči kar po svoji glavi in odpre, denimo, predal z žlobudravščino. Takrat kar čvekate in česnate, ne da bi sami hoteli.
Ali pa se trudite, da bi koga potrpežljivo poslušali, pa presneti ptič potegne ven predal z nestrpnostjo, in sogovorniku nataknjeno sežete v besedo.
Včasih proti svoji volji postanete ljubosumni. In drugič spet ste ljudem samo v napoto, pa čeprav bi jim radi pomagali.
Ptica v duši nas pač ne uboga vedno in nam tu pa tam kakšno zagode.
Ampak saj sami veste: vsakdo je malo drugačen. Nič čudnega, ko pa v vsaki duši stanuje malo drugačna ptica.
Če pri vas najrajši odpira predal zadovoljstva, ste sebi in drugim v veselje.
Če pa pogosto odklepa predal z jezo, ste gotovo jeznoritež in rogovilite, vse dokler ga ne zapre.
Ptica, ki se slabo počuti, odpira takšne predale, da se slabo počutite še vi.
Ptica, ki se dobro počuti, pa odpira same takšne predale, da se dobro počutite tudi vi.
Nadvse pomembno je, da ptici v duši čim skrbneje prisluhnemo. Včasih nas namreč kliče, pa je ne slišimo.
Kakšna škoda! Toliko zanimivega nam ima povedati o nas samih!
Zaupala bi nam rada, kakšna občutja zaklepamo v svoje predalčke.
Nekateri jo slišimo ves čas. Drugi skoraj nikoli. Tretji spet – enkrat samkrat v življenju.
Zato ne bi bilo napak, ko bi vsaj tu in tam – morda v kaki tiho noči,
ko vse spi - prisluhnili ptici v duši, ki ščebeče globoko globoko v nas.
Ni komentarjev:
Objavite komentar