(Kako je klovnesa-doktor Darja pregledovala, ali se Goričanke
znajo smejati)
Ko štiri Ljubljančanke spustiš na pot v Novo Gorico, mora
iti kaj narobe. Zaplezamo se pri krožišču, ker se pripeljemo iz druge smeri,
kot so bila navodila. Pa še zamujamo; v Medgeneracijskem centru nas pa čaka
polna dvorana obiskovalk, ki brnijo kot
jata čebel. Kako naj zdaj razpostavimo polžke in svečke in kdaj naj Maja odvije
svoje instrumente iz vseh omotov? Hvala
bogu, da imam jaz lažji rekvizit, tj. rdeči nosek, ki ga zlahka nataknem in sem
pripravljena. Seveda mora ekipca še na stranišče in moja gostiteljica se
poheca, da smo prišle direkt iz LJ, da uporabimo njihovo stranišče.
Malo zadihane in rdečih lic potem počasi krenemo skozi
predstavitev. Ganjena sem, ko vidim da te ženske glavice pred mano pijejo moje
besede, prikimavajo in se nasmejejo ob duhovitih objavah. To rabimo, srčne
ženske, ki ne filozofirajo, ki ti stisnejo roko in te objamejo ter ti prišepnejo,
da so se tudi same ali njihovi najbližji borili s to boleznijo. In da so
zmagale! Ja, moje sestre, skupaj smo močnejše in vaš smeh mi je še dolgo v noč
odmeval v srcu. Ko sem na steni centra videla isti stih Martina Luthra Kinga,
ki je vodilo moji knjigi, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Saj vem, da
ni naključij in da se je tako moralo zgoditi.
Aleksandra mi je podarila nagelj z rožmarinom (rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al' pa
suh), ki mi bo v spomin, na ta posebni dogodek. Ivanka, Milojka, Nada, Ema,
Vesna, Stana,Vilma, Marija, Zorica, da naštejem samo nekatere, pa so mi podarile
stisk roke, objem, nasmeh, da mi je bilo
še dolgo toplo pri srcu.
Podarjena mandala je pa itak sveti krog, v katerem smo vsi,
ki se imamo radi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar