Moji ljudje
Tako kot imajo ptice ista obzorja, jih
imamo tudi ljudje. Se spomnite legendarne knjige Jonatana Livingstona Galeba? Pri
Bachu je letenje metafora življenja in življenje je iskanje proces stalnega
učenja in ponovnega odkrivanja tistega kar človek od nekdaj zna in ni tega
pozabil.
Z ljudmi z istega obzorja
se počutimo doma. Energetsko, miselno, čustveno. Druži nas bližina in
povezanost. Pred svojimi ljudmi se ni treba naprezati in blefirati. Ni si treba
nadeti novih oblačil in make-upa, ko greš v njihovo družbo. Vklopimo poslušanje
in sočutje (ljudje imamo dvoje ušes in ena usta, kar pomeni,
da je modro dvakrat več poslušati, kot pa govoriti). Ni potrebno veliko besed,
dovolj je, da si čuječ in blizu. Ne glede na spol, število, barvo kože ali
spolno usmerjenost. Če si odprt, začutiš povezavo in potem poletimo skupaj.
Saj veste, kako pravijo: Ljudje smo kot angeli z eno perutjo, če hočemo leteli, se moramo
objeti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar