Psihologija fotelja na Cankarjevi 5

Na tem naslovu domujejo poezija in knjige do vrha stropa, ki jih je Tomaž Šalamun podaril za skupno dobro. Nad nami zagotovo bdi duh velikega pesnika, ki je bil na žalost bolj razumljen v tujini kot doma, kar je usoda številnih velikih Slovencev. Tu so se zgodila moja druga Izrekanja, tj. branje poezije, ki ga sponzorira Javni sklad za kulturno dejavnost -območna skupnost. Ker jaz po nekem upravnem naključju spadam k območni skupnosti, tj. k ižanskim pesnicam.

Letos praznujejo Izrekanja že 10-obletnico in imela sem presneto srečo, da sem se po lanskoletnem udejstvovanju uvrstila v zbornik, ki so ga izdali ob tej priložnosti. Še en fant je taka enkica, kot jaz. Prireditev vodi moja sopriimenjakinja Tatjana Avsec. Vsakega sodelujočega pokliče k sebi na oder in prebere njegov portret, ki smo si ga sami sestavili. Jaz se predstavim takole: „Lansko leto sem imela napisanih 4 pesmi in 20 haikujev. Vendar pa se poezija ne meri v vatlih ali dekagramih. Če bi se, bi prišli v knjižnico in naročili 20 dkg poezije, ki govori o kamnih in drevesih. Ali pa ne, dajte mi raje pesmi, ki govorijo o luči in stopinjah v dvoje. Odkar je moja ptica v duši zapela, je ne morem več utišati.«

Zdaj pa pride na vrsto tisti fotelj, oz. prestol, kot je rekla Tatjana. Zanimivo je gledati, kako pridemo avtorji na oder in kako se ugnezdimo vanj. Govorica telesa pove vse. Nekatere pesnice smo bolj sramežljive in negotove, sedimo bolj na robu, dva predstavnika moškega spola pa zasedeta ves fotelj in se v njem dobro vkopljeta z razširjenimi nogami. En pesnik mi kasneje pove, da ne mara nastopati in se zato zateče k humorju. Nekatere pesnice so malo bolj spogledljive, ena je »prikupno zmedena«, ker je malo zamudila zaradi nejasnosti pri e-mailih. Tukaj so še lavreati za razne razpise, feferone in ne vem kaj še. V pogovoru z ustvarjalci se zavem, da nočem izstopati. Še vedno sem v sebi mala siva miška, ki pa počasi raste v malo večjo miš. Vem, da sem bolj samotna in sama v ustvarjanju, vendar je vseeno dobro srečati se s sebi enakimi, jim prisluhniti, izmenjati misli in deliti, deliti – ta čarobna beseda. 
Lahko bi se kitila s svojo ravnokar izdano pesniško zbirko Črne in bele ptice, ki sem jih nekaj prinesla s sabo, pa mi ne gre z jezika. Tako črne in bele ptice in jaz počasi odletimo domov skozi fin pajčolan drobnih snežink, ki so začele padati na naš ognjeni krst. Vendar naših stopinj ne bodo mogle zabrisati, ker so ostale zapisane s črnimi črkami na belem recikliranem papirju v živopisnem ovitku. Kar izrečeš ostane, kar zapišeš ostane še BOLJ....

Igre premetanke

Z mentorico Ano Porenta imamo enourno vajo kreativnega pisanja. Napisati moramo slogan za Izrekanja. Najprej asociacije, ki dežujejo vsepovprek: krila, jadro, vesla, okno, gugalnica, misel, grlo, krik, voda, itd.

Nekaj mojih namigov:

S čopičem izdolbem sredico besede in jo izrečem, da jo slišiš tudi ti.

Veter v jadra nemih besed, da zadonijo do neba.

Lov za skritim zakladom črk in njihovih senc.

Z zlatimi črkami izumljamo nove svetove.

Iz neslišnega in nemega v slišno in oblično.

Na gugalnici med deželo NI JE in deželo VSE JE.

Potem si izberemo eno od slik mladih likovnikov v Zborniku in napišemo pesem. Moja gre takole:

Zapredena sem v puhasti pajčolan modrega neba.

Božja roka odstira svilnate niti z mojega krhkega telesa.

Ostane gola sviloprejka.

Pripravljena, da poleti.