Poslavljanje od materialnega in nematerialnega

Pesnik bi rekel: jemati slovo. Takoj pomislimo na poslavljanje od svoje drage ali dragega. Če se samo spomnim nazaj, kolikokrat sva se poslavljala z mojim Francozom Emmanuelom. Tistega trenutka, ko je en na postaji, drugi na vlaku, ki se počasi začne premikati … Prej točka stičišča, se začne oddaljevati, v prsih boli in peče, v očeh se zadržujejo solze. Potem sam odkrevsaš po peronih, nad tabo letijo žalostni golobi, še klošar ti gre na živce, ki s svojo žicajočo roko dreza v tvojo svežo žalost slovesa.

Nato imamo poslednje slovo od drage osebe. To je radikalno, ultimativno, za zmeraj. Čeprav sem včasih zelo trpela na pogrebnih svečanostih, pa se mi zdaj vse bolj zdi, da je smrt samo prehod na drugo stran. Eni ostanemo na tej strani vrat, druge Sveti Peter sprejme na drugi strani (hihi). Sem se že dvakrat zalotila, da se umrlemu čestitala, da mu je uspelo prežarčiti se v večno svetlobo …

Naslednje poglavje je poslavljanje od materialnih stvari. Buda je rekel, da se moramo osvoboditi od vsakršnih navezanosti, ker bomo le tako lahko svobodni. Yeah. Ponosna sem, da sem se pred osemindvajsetimi leti odvezala od cigaret. Petnajst let sem bila strastna kadilka, v nočni na železniški postaji sem pokadila sigurno po eno škatlo. Da ne govorimo, ko se usedeš v lokal, naročiš pivo in si prižgeš cigareto. Ali pa po jedi, … ko prideš iz vode, … ko te kdo razkajfa. Mnm! Pa je prišel bronhitis in bolečine v pljučih. Telo je reklo, nič več čikov in so romali v kanto.

Ker sem bolj čustvena oseba, vedno malo trpim pri poslavljanju. Na primer hudo mi je bilo, ko smo prodali našega Megana, ki je bil prvi fensi avto. Ali ko sem prodala očetov Clio, ki je bil kot naš drugi avto simbol moje samostojnosti. Zato zelo razumem žalost prijatelja, ki mora prodati svoj ljubljeni motor!

Imam tudi ritual poslavljanja od krajev. Včasih sem bila zelo navezana na Atomske toplice, ki smo jih obiskovali vsaj 10 let. V drugi polovici februarja je bil to odklop od službenega stresa, praznovanje pomladi, včasih veseljačenje ob Pustu, čarobni ples vode v vodnjaku na klasično glasbo. Vsako leto sem se poslovila od hribčkov in si zaželela, da drugo leto spet pridem.

Spomnim se tudi slovesa od Barcelone, tega prekrasnega mesta, ki sem ga po službeni dolžnosti užila le 2 dni in je ostal okus po ŠE. Ali pa od Pariza, v blago modrorožnatem sončnem zahodu, ker sem vedela, da odhajam od Renaulta in da najbrž ne bom več prihajala v to mesto luči.

Naj ta zapis končam z verzi pesnika Paula Eluarda Dober dan, žalost:

Adieu tristesse,
Bonjour tristesse.
Tu es inscrite dans les lignes du plafond.
Tu es inscrite dans les yeux que j’aime
Tu n’es pas tout à fait la misère,
Car les lèvres les plus pauvres te dénoncent
Par un sourire.

Bonjour tristesse.
Amour des corps aimables.
Puissance de l’amour
Dont l’amabilité surgit
Comme un monstre sans corps.
Tête désappointée.
Tristesse, beau visage.