Hm,
kaj imata ta dva pojma skupnega? Zadnjič sem gledala TV intervju Miše Molk z
osebo Emo Kugler, za katero sem prvič slišala, čeprav je dobitnica Prešernove
nagrade. Presenetil me je njen videz skuštrane Pike Nogavičke pri 65 letih
starosti. Je nagajiva, iskriva, uporniška, skratka »my type of a woman«. Obleke
si šiva sama, atelje ima v delavnici Železniškega muzeja, v katerem pozimi
zmrzuje v smučarskem kombinezonu in gojzarjih v katre si s fenom napuha toplega
zraka. Pri svojih filmih je vse: od režiserke, scenaristke, kostumografinji,
tajnice režije … Pa se nad življenjem nič ne pritožuje, pravi, da ji je
lepo, čeprav nima denarja. Njeni kratki in dolgi filmi so čista fikcija, gre za
igro podob v opustelih krajih, kot so kamnolomi in puščave. Z ministrstvom za
kulturo ima stalne boje, ker ji ne odobrijo dotacij za ustvarjanje in si
izmišljajo vedno nova opravičila in izgovore. Če bi pri nas še zažigali
čarovnice, bi bila zagotovo med prvimi za na grmado. Pa jih na srečo ne!
Pač pa v Afriki obstaja
tabor čarovnic, v katerem pristanejo ženske, ki so čudaške in se ne podrejajo
normam. Z belimi trakovi so privezane na leseno tuljavo (kot pri sukancu), da
ne bi odletele. Tako tudi malo šestletno junakinjo proglasijo za čarovnico. Zagrozijo
ji, da se bo, če bo prerezala trak, spremenila v kozo. Lep in strašen film o
vraževerju in družbi, ki se znebi neprilagodljivih posameznikov. Pri nas na srečo
ni takih taborov, obstajajo pa drugi, dosti bolj »prefinjeni« načini, kako
nevtralizirati posameznike, ki štrlijo ven. Že zgoraj navedeni primer
administracije v belih rokavičkah je eden od načinov, a ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar