Lahko
bi zapisovala kot Bridget Jones, koliko gramov zelenjave na dan pojem in kakšne
misli se mi pri tem podijo po glavi. Občutke pa bom raje zajemala bolj
kumulativno, kot sem to že delala pri Dnevniku neke rakave bolnice – Svitanjih.
Od
9. do 10 dne
Najhujši
so vikendi, ko se po dobri slovenski navadi na žaru obračajo perutničke in čevapčiči.
Glava se je sicer odločila za vegetarijanstvo, nos pa še vedno vonja prijetne
dišave, sline še vedno tečejo in roka bi kar sama posegla po mesku.
Na
krožniku imam pražen krompir in bučke. Moja prejšnja prehrana je bila ravno
obratna, en fajn zrezek in bučke, brez ogljikovih hidratov. Krompirja, riža in
testenin na splošno ne maram preveč. Jesus, izogibati se moram tem škrobastim
zadevam, da se ne bom zdaj začela pospešeno rediti.
13.
dan
Nekako
sem izgubila zanimanje za hrano, ker telo čuti, da je to postalo problematično
področje. V glavi stalno vidim napise: NE, PREPOVEDANO, ZAMENJAJ, POZABI …
Rečem
si, da si bom nakupila stvari, ki jih imam rada, kot npr. sirne namaze, olive,
oreščke. Ok, Darja, že po malem zmaguješ.
Svoje
odločitve ne razglašam na veliko. Morda, še nisem vase 100% prepričana ali pa
mislim, da je to moja intimna odločitev. Pa na živce mi grejo tista čudenja: A
res? Zakaj pa to? Jožetu povem, da se bom izogibala mesu. Tudi njemu je doktor
priporočil enomesečno kuro z zelenjavo in upam, da se bo tega držal, da si bova
v oporo. Ampak NE, kot zakleto se je v 10 dnih 2x mastil s pohančkom …
14.
dan
Posebno
doživetje je gostilna. Včasih sem pri Julči jedla kalamare ali špagete
bolognese. Že 3. dan imam drisko, tako da sploh ne vem, kaj nas si naročim.
Pogled
se mi ustavi na rižoti. Gobe se mi zdijo pretežke. Tukaj moram priznati svojo
kršitev (Mea culpa), naročim si rižoto z morskimi sadeži! Tiste »radirke« od
lignja in školjke me še najmanj spominjajo na živalski svet, ampak priznam,
greh je greh. Kdor prizna, se mu pol oprosti, a ne? Se bom poboljšala ….
Nadaljevanje sledi
Ni komentarjev:
Objavite komentar