Kdo bi si mislil, da bo kolo, to »međunožno
guralo« po hrvaško, postalo simbol ulice odpora proti Janši. Ne pero, ne
granitne kocke, ne rumeni jopiči, ampak kolo. Osebno ne bi šla na kolo in kričala
»lopovi«, čeprav se ne strinjam z Janševimi pritlehnimi čivki o drhali iz ulice
in odsluženimi prostitutkami … Ne rečem, da ni koronaepidemije speljal
dobro, tako po vojaško, ko je bilo treba hitro ukrepati. Ampak v mirodobnem
času so potrebne pač potrebne druge veščine, kot je spoštovanje svobodnega
novinarstva in civilne družbe, samokritičnost, okoljska ozaveščenost, kultura
dialoga itd.
Glede kolesarjev pa tole. Ne glede na to, da
so vmes ljudje, ki so zraven kar tako, je to le izraz, da se ljudje spontano
združujejo, ker so proti jemanju demokratičnih pravic in vojnemu dobičkarstvu,
pa proti elitam, ki si polnijo žepe v teh težkih časih (no, saj najbrž vsakokratna
ekipa na oblasti dela isto), proti temu, da je vse več revnih, lačnih,
brezposelnih, vse več S.P.-jev na kolenih … A ne bi bilo fajn, da se
enkrat združimo ZA in ne PROTI. Posameznik lahko na vodenje države vpliva le na
volitvah ali z udejstvovanjem v civilni družbi. Pa poznam veliko ljudi, ki na
volitve sploh ne grejo, znajo pa udrihati s svojih kavčev po vsakokratni
oblasti.
Seveda pa bi nas morala politika združevati
in ne razdvajati. Levi in desni, rdeči, zeleni in plavi, bi morali znati
preseči ideološke razlike, kot rečemo v ezoteriki, ZA VIŠJE DOBRO. Ker če vsak
vleče na svojo stran, se vrv pretrga.
Bom pa kar priznala, kako so »ideološke«
razlike med nami, tudi v vsakdanjem življenju zelo pomembne. Kot da je ta del v
možganih tako prisoten, da ga ne moremo preseči. Bom ilustrirala z dvemi
primeri. S svojim dolgoletnim prijateljem, s katerim sva se odlično razumela o
vsem, si bila edina proti reakcionarjem, imela rada iste filme, se strinjala o
družbenih odnosih in odnosu moški-ženska, sva se naenkrat začela zapletati v
ideološke spore. On je zagreto zagovarjal svoje, jaz sem iz svoje levičarske
malhe še iz mladosti, ko sem bila ZSMS, vlekla protiargumente. Nardila sva
klasično napako prepričevanja drug drugega, saj ima vsak pravico do svojega
mnenja. Ampak ko fokus postane samo še »družbena kritičnost« in kdo ima prav,
potem druženje pač nima več smisla.
Drug primer se je zgodil na jogi. Šlo je za
pogovor o cepljenju ali necepljenju otrok. Kolegica s 4-letnim otrokom je
zagovarjala svojo pravico do necepljenja, naš učitelj pa je dajal
protiargumente ahimse (nenasilja) in odgovornosti zase in za druge. Počasi sta
se vse bolj pregrevala, obrazne mišice so že kazale prizadetost. In je
naslednjič počilo, tako da se je kolegica odločila, da kljub temu, da je z
velikim veseljem hodila na jogo, te ne bo več obiskovala. Res je, da imamo
vedno izbiro, ampak včasih zaradi takih »ideoloških« prepričanj izgubimo tudi tisto
pozitivno. Pa hvalabogu, če smo potem prepričani, da smo naredili prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar