Po tedenskem počitku na vikendu, sem ta teden
spet v Ljubljani. Po šihtu obiščem »svoj« gozd na poti sedmih mostičkov,
spremembo katerega iz »golega v košato« sem spremljala od 15. marca naprej.
Tako blizu mi je, tako moj. No, ne samo moj, tudi drugih sprehajalcev: lepo
zagorelih atletskih moških, kolesarjev, sprehajalcev psov, pa tudi kakšna
slavna oseba se znajde vmes. Tako mi npr. včeraj pride naproti dolgokraka Vesna
Milek. Mi je blizu, ker je kar zaznamovala naš novinarski prostor, obvlada
filozofijo, literaturo, kinematografijo, gledališča. Čestitam tudi, da je šla od blizu pred kamero, kjer uspešno, včasih pa manj uspešno kramlja z gosti. Približujeva
se ena drugi in si mislim: A me boš pogledala, ali ne? To je moja priljubljena
igra z nasproti hodečimi. Zdaj, zdaj bova vštric. In pok, nič, gospa gleda v
tla, zatopljena v svoje misli in intervjuje … Pa nič, si mislim. Zato
nimam nič manj …
Danes je najpomembnejši lik zame Buda.
Budisti na prvo polno luno v maju praznujemo Vesak. To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva - energije iz Šambale,
ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva.
Na Zahodu (v
Sloveniji) nič novega. Čim je nevarnost korona krize malo mimo, se je začelo
prerivanje med črnimi, zelenimi, rumenimi in rdečimi. Fuj, Slovenci res nismo zreli za
demokracijo, vsak vleče na svojo stran. Prihaja še socialna in gospodarska
kriza. Med prevozniki je že prišlo do prvega samomora. Moj bog, kam pelje ta družbeni
red.
V ponedeljek pa
juhuhu spet začne obratovati javni prevoz, tako da bomo spet deležni »delovnih
ročic« naše zdravilke. Najbrž smo že vsi zategnjeni, ker smo vso žalost in stres
kumulirali v ramenskem obroču. In še največja novica: mamo lahko obiščemo na
Bokalcih, sestra ima že termin, 12. maja, jaz pa potem naslednji teden. Babica,
zdrži, prihajava!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar