Zjutraj sedim na stopnicah in čakam, da bo sonce zasijalo nad hribom v Iški. Ga že slutim med najvišjimi krošnjami ampak zaenkrat je vrt še v zamolklih modrih odtenkih sanjarjenja in letargije. Sončna svetloba me je od vedno impresionirala, z njo sem predvsem na potovanju po Irski vzpostavila poseben intimni odnos. Vliva mi optimizem in moč ter mi daje slutiti, da smo več kot vidimo, slišimo in čutimo.
Rečem si: Takole, sonce. Zdaj sva ena na ena. Ko boš zasijalo izza hriba, bo to samo zame, jaz bom tvoja edina rojenica. Vile so ti že spletle venec iz meglic in ti ga bodo podarile za novo rojstvo.«
Najprej se prikažejo tanki žarki svetlobe, ki presevajo skozi krošnje. Ravno v tistem trenutku zaslišim čarobno glasbo klaviatur. O madona, a se mi že meša, a je to že vnebovzetje? Potem se spomnim, da je sosed glasbenik in da je po nekem čudnem naključju (ki seveda to ni) začutil kozmično vibracijo in zaigral na tipke.
Žarki se počasi oblikujejo v širše jedro, ki spominja na kačjega pastirja. Noro lepo je. Čutim gomazenje po vsem telesu. Potem mati svetloba pokliče svoje otroške žarke, da se počasi zgostijo v kroglo in BAM, premagajo mrak ter zasijejo v polnem sijaju.
Poboža me s svojo toplino in zasije za vse ljudi. Do jutri, ko bo spet vzšlo samo zame, če si bom le vzela čas biti tam.
Obcuten opis vznika novega dne in estetsko izrazena hvaležnost zanj;naj sije samo zate,s tem za vse
OdgovoriIzbriši