četrtek, 11. februar 2021

Kam za Valentinovo in Moja transspolnost

 

Jasno, da je prvo bolj retorično vprašanje. Valentinovo je skomercializiran amerikanizem, ki ga mi starejši ne upoštevamo. Bolj upoštevamo 8. marec, a kaj ko je tudi ta postal arhetip mešanice moške uklenjenosti običajem, da bo doma mir, in ženskega feminizma, češ mi ženske smo enakopravne in tega praznika ne rabimo, v bistvu pa v podstati vseeno pričakujemo kakšno rožico.

Roškar je danes dobro ugotovil, da bo za Valentinovo oblekel dolge gate in ga preživel pred Netlflixom. Veliko je že gagov na preživljanje Valentinovega v gostilni, ob žgani vodi ali vodnih rezinah kot parodija na Počivalškovo sestankovanje v gostilni.

Osebno ne morem trditi, da sem kakšna feministka, ker se mi zdi, da se morata moški in ženski princip dopolnjevati. Sem pa enkrat v življenju doživela, da sva šla s takratnim fantom v trgovino kupit rože za njegovo in mojo mamo. Ko se je spomnil, da sem tudi jaz “ženskega “ spola, mu je prav prišlo, da me velikokrat naslavlja za svojega “buddy-ja, ker je med moškimi komunikacija veliko bolj enostavna. In mi je rekel: “Ti si pa itak moj “buddy”, torej danes ne praznuješ ženskega praznika. Pa tudi za dan mučenikov me ni peljal na pir.

 Še vedno o različni vidikih ženske

Mokuš ali Ki jo je megla prinesla


Če ostanem še vedno pri ženskem liku, tokrat v filmu Mokuš Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka. Ženski kot mitu, simbolu večnega hrepenenja in pohotnici, ki te spelje v smrtni greh …

Film je zelo lep. Kar 20 let je ostal v bunkerju zaradi kratkovidnosti oblasti, ker govori o tem, da je treba ljudem vrniti vero v Boga. Katoliški duhovnik Jon Ursk prekrši cerkveni red in ga pošljejo v zapuščeno faro sredi močvira. Pravi: "Če sem sam preklet, bom vsaj drugim pomagal do vere.“ Pa megla prinese skušnjavo in tudi on leže v postelj z Magdo, ki je pred njim pogubila že svojega moža in prejšnjega duhovnika.

Ni lepšega, skrivnostno prekmursko močvirje z meglicami, regionalni miti in legende s prefinjeno in univerzalno metaforiko, simbolični vložki in nadrealistične vizije.

Čez vodo dirjajo beli vranci in ciganova kočija, po vodi tacajo partizani s puškami, sledi obeležitev prenovljene cerkve v Felinijevi groteski s Kurenti in drugimi maskami …

Na koncu Urskega pred veliko povodnijo reši cigan in v novi fari, kjer bo služboval, mu duhovnik reče nekako v smislu, da se mora vsak pokesati za svoje grehe. Da pa cerkev v Mokušu, čeprav je ves kraj potopljen, še vedno stoji tam nekje v močvirju. In Dariu Vargi se zasvetijo oči …

Omenit moram še eno izdajo sodobne ženske in sicer vdovo Aleša Debejaka, Eriko Johnson Debeljak. Pet let je od skrivnosne smrti njenega moža na gorenjski avtocesti (sem o tem pisala v knjižnih Svitanjih). Njena pred kratkim izdana knjiga nosi pomenljiv naslov : Devica, kraljica, vdova, prasica. Govori o „mitologiji vdovstva, tabuiziranju smrti, nemoči in jezi, osamljenosti in nesposobnosti živeti sama, o tem, ali lahko vdova v žalosti vzdrhti ob dotiku novega telesa…”

Tako, drage ženske, pejmo naprej v svoji kompleksni vlogi, ne glede na Valentinovo in 8. marec…

 

Ni komentarjev:

Objavite komentar