Tale naslov sem si res izposodila pri Alenki Rebula, se mi pa zdi, da ustreza današnjemu razmišljanju o neskončnostih človeškega bivanja.
Ko se otrok rodi, še diši po vesolju, od koder prihaja. Del možganov, ki nam omogoča, da se spominjamo dogodkov, se praviloma razvije med četrtim in petim letom starosti. Vse do takrat pa človek enostavno ni sposoben povezovati signalov o dogodkih, ki k njemu pritekajo iz drugih delov možganov. Tako, da hop, se ta dragoceni spomin shrani nekam v mapico, do katere kasneje nimamo več dostopa.
Potem se v življenju razvijamo in naša duša si pridobiva razne izkušnje, zaradi katerih se je sploh utelesila. S trpljenjem si pridobivamo spoznanja, čeprav se sama kar nekako ne strinjam s tem konceptom, da nam je bog, ki je sama svetloba in ljubezen, pripravil takšno trnovo pot. Vem, dualizem, če ne veš, kaj je črno, tudi ne moreš pravilno vrednotiti in ceniti belega. PER ASPERA AD ASTRA (v prevodu Od trna do zvezd).
Na pot so ti poslani učitelji in mučitelji, preko katerih zoriš in duhovno dvigaš. Čutiš, da obstaja presežno, h kateremu vse bolj stremiš. Veliko bolj kot s svojim telesom, sem se na tej poti ukvarjala z dušo. Potem pa sem spoznala, da je telo tisti indikator, ki nosi odtise vsega našega bitja in žitja. V celicah, mišicah, fascijah so spomini, travme, blokade. V materničnem vratu je kolektivni in individualni zapis pri ženski. Prebrala sem, da obstaja orgazem materničnega vratu, ki je v nasprotju s doslej poznano eksplozijo, čisto drugačen, ker je bolj tantričen, torej povezan z dvigom zavesti. Dobro je, da energo maserji in psihoterapevti po metodi body work iztiskajo blokade in čistijo travme. V telesu nosimo kode ali ključe do spoznanj, samo aktivirati se jih moramo naučiti!
Naj živi energo masaža, biodinamična psihoterapija in vse podobne znanosti in discipline, ne pozabimo pa, da smo sebi najboljši terapevti prav mi sami!
Ni komentarjev:
Objavite komentar