Poletna vandranja
Olga Tokarczuk, najbolj priljubljena poljska pisateljica, Nobelova nagrajenka leta 2019 v odlični knjigi Beguni zastopa mnenje, da je naša moderna civilizacija spremenljiva, nestalna, v nenehnem gibanju in seljenju (kar na žalost zaradi katastrofalnega stanja na Bližnjem Vzhodu in v Afriki ter podnebnih razmer vse bolj drži).
Sprašuje se: Smo potemtakem beguni mi vsi? Stalni popotniki in nezakoreninjena bitja, moderni nomadi, ki poseljujejo letališča sveta?
Ker mi je koronica preprečila "begunjenje" po svetu, si rečem, da je spomin prostor in da se lahko vanj preselim v mislih, zato bom opisala nekaj krajev, kjer sem po Proustu iskala in našla izbubljeni čas. Na določenih krajih potovanja namreč vzvalovi spomin iz preteklosti, zaščemi v telesu in objame te nenavaden občutek, da si tu že bil …
Provansa
Provansa poboža mojo dušo z nežnimi grički in dišečo sivko. Poleti je peklensko vroče, nad nami pa čisto modro nebo. Črički pregorevajo od čaščenja življenja. Kamnite hiše so bolj nostalgične od opečnatih. Pod brajdo je miza, na njej pa polič vina in skorja kruha. Morda mi je všeč skromnost protestantizma? Z regresijo ugotovim, da sem v teh krajih že bila, nekje okoli leta 1430. Sem plesala na avignonskem mostu ali se morda sprehajala po Papeški palači?
Firenze, Verona, Benetke
Bella Italia. Pred davnimi leti smo šli z Mackom in Damjanom za 1. maja v Firenze. Doživela sem pravo fellinijevsko sceno med Davidovim in drugimi Michelangelovimi kipi ter Duomom di Firenze. Kako to, da sem v zakajalskih travnatih hlapih edino jaz našla pot iz blodnjaka okoli stolnice? Me niso morda vodile skrivne stopinje iz časa, ko sem tukaj bila v kakšnem semenišču ali v laboratoriju iskala kamen modrosti?
Sprehajam se po Veroni in se dobro znajdem med uličicami, pod renesančnimi balkoni, kakšen od njih mi je še posebej znan. Preskočim Julijino že obrabljeno desno dojko. Če mi je sreča v ljubezni namenjena, jo bom imela. Raje pa otipavam kaj drugega kot hladen marmor.
Za kakšno operno predstavo v rimskem amfiteatru iz 1. stoletja pa ni časa, ker nas čakajo prelepi vrtovi blizu Verone. V njih predvajajo Verdijeve opere in prav čarobno se je sprehajati po urejenih stezicah ob spremljavi te mogočne glasbe. Si predstavljate v vrtovih poslušati Wagnerja med nevihto?
Benetke, karneval leta 1982. Obraz si pobarvam z belo barvo in porišem z zlatimi okraski. Zdaj sem del scenske predstave in valujoče množice mask na mostovih in uličicah. Vsakdo igra svojo vlogo.
Z Manujem tavava med hišami in alberghi. V ušesih mi odmeva njegova mantra: Avez-vous des chambres a louer? Ker veliki Manitu karnevala nima več prostih sob, morava prespati kar v kopalniški banji v sobi francoskega prijatelja. Ko iščemo Academio, da bi se poceni najedli, spet kot Ariadna sledim skriti niti in prijateljem pokažem pot. Madonca, kakšni itinerarji in skrivnostni zemljevidi se skrivajo v meni, da se mi kot pri Harryju Potterju kažejo skrite stopinjice do rešitve zagonetk in ugank?
Zelena Irska
Smo že v zeleni deželici mitov in škratov. Najbrž me privablja druidska mistična izkušnja. Pa visoki beli klifi ob katere butajo razpenjeni valovi. Déjà vu doživim na grobu velikega irskega pesnika Williama Butlerja Yeatsa v Drumcliffu. Občutek je nekje med srhom in ščemenjem, kot hladen piš, ki zaveje mimo ušes, ko se odprejo škripajoča vrata v onostranstvo.
Nič bat, od takrat je minilo že 13 let, pa sem še vedno tukaj. Samo kdaj pa kdaj mi kakšna magdalenica obudi spomin, da smo tu nekje že kdaj bili in da se bomo tudi vrnili, morda kot beneški dož, provansalski vinogradnik, velik nacionalni pesnik ali veronska lepotica, h kateri bodo po balkonu plezali oboževalci …
Ni komentarjev:
Objavite komentar