Sapice bi lahko pomenile nove sile, ki bodo vrgle “fantička” (ve se katerega), ali pa zgolj uganko Otona Župančiča, ki se mi je računalniško povedano prejšni teden “pojavil v pojavnem, oknu” mojega življenja. Prvič, ko sva z Janom obiskala njegov rojstni kraj, Vinico. Že dolgo sem si želela videti Belo krajino in reko Kolpo. Pa sem bila razočarana, ker se sprašujem, kam so šle bele breze Bele krajine. Več brez najdem v Iškem vintgarju, kot sem jih uspela videti na poti. Jih je pojedel lubadar? So se morda skrile, ker jim je nerodno, da smo ob meji s Hrvaško zagradili lepo reko Kolpo pred “grdimi” begunci, ki želijo v boljše življenje …
Povej mi kod, kam oblaki plujo, kam ptice lete, kam vode teko, kam človek gre?
Res pravo vpašanje za ta prelomni čas, ko po nebu plujo helikopterji, ko vode teko po demonstrantih v vodnih topovih in ko solzivec leti v nebo …
Kako se bomo iz nekdanje polarizacije samo na leve in desne izvlekli iz zdajšnjega gordijskega vozla, v katerem so pomešani anticepilci, zanikovalci virusa, nasprotniki Janše, razočarani in jezni mladi ter stari, brezposelni, svobodomiselni, pokončni in kritični, sinidkati, umetniki, zagovorniki civilne družbe in nevladnih organizacij, posamezniki s političnimi apetiti, nasilne pretepaške skupine in še in še? Kako vse te heterogene težnje dati na skupni imenovalec in v neko državotvorno obliko?
O krhkosti življenja
Da ne bomo govorili samo o “trdih” granitnih kockah, bom zdaj omenila krhkost našega življenja. V zadnjem času sta se namreč pojavila dva filma, ki govorita prav o tem, o staranju in kognitivnih motnjah na jesen življenja. Gre za film Miroslava Mandića Sanremo in The Father z odličnim Anthonijem Hopkinsom.
Sanrema še nisem videla, sem pa prebrala izjavo režiserja: „V filmu sprašujem, ali čustva lahko premagajo bolezen. Zanima me nenavadno ozračje doma za starejše, ki niha med poetičnostjo in nekim višjim spoznanjem, povezanim s starostjo in otroškostjo.“
Film Oče pa sem si ogledala. Gre za bolj agresivnega starca, ki ne želi iti v dom za starejše. Svet v katerem se znajde po napredovani demenci, postane popolnoma negotov in nepredvidljiv, nič več ne ve, kdo sta njegova hči in zet ter v katerem stanovanju živi (bistroumno iste like igrata dve različni igralki in dva različna igralca, scena pa se odvija v dveh različnih stanovanji).
In res vse te lastnosti vidim v domu starejših, kamor hodim vsak teden. Stanovalci imajo v očeh nekaj otroškega, neko modrost, za katero mi drugi ne vemo. Dostikrat pa je tkanje njihovega spomina popolnoma drugačno od resničnosti. Navadno pravijo, da so tu samo začasno … Kot mi vsi. Ali kot je tako lepo zapisal Salvatore Quasimodo:
“Vsakdo sam stoji na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden: in je takoj večer."
Ni komentarjev:
Objavite komentar