Koliko je bojevnika v nas?

 

V parku Onkologije pofotkam tale ekspresivni kip bojevnika, posvečen vsem, ki se borijo proti raku. Zgrbljen je vase, ranjen, pohabljen, žalosten, a vseeno v njem začutim notranjo moč. Moč, da se bori, moč, da ne ne odneha…

Po letu in pol sem spet na kontrolnem pregledu. Hodniki so zatrpani z bolniki, vse je še bolj kaotično in začinjeno s kovidom:

Slišim nekaj pogovorov:

“Imate PCT?

To ni v redu, kar nazaj v lekarno morate po izpisek.

Boste morala kar vprašalnik izpolnit.

Joj gospod, ostanite v sobi, dokler ne dobite izvida hitrega testa.

Ne vstajajte z invalidnega vozička.

Na ljudeh se vidi, da je polna luna. Sicer pa je pri nas vedno “polna luna.”

Tokrat so moje dojke v rokah mladega zdravnika. Spominja na forenzičnega raziskovalca Sebastiana iz nadaljevanke NCIS New Orleans, če veste, kaj mislim. Zelo se posveti tipanju bezgavk in me res temeljito pregleda. Čisto drugače kot zdravnice, ki sem jih imela do sedaj. Bravo, samo več takih rabimo!

Spominjanje je tisti dragoceni medij, ki povezuje niti preteklosti s sedanjostjo. O tem so pisali že James Joyce in v zadnjem času tudi W.G. Sebald v knjigi Saturnovi prstani. Na slednjega sem naletela v predgovoru k zanimivi knjigi Miriam Drev z naslovom Od dneva so in od noči.

Sebald pravi nekako tako, da bi brez spominov ostali samo goli kronološki dogodki.  Spominjanjeje čustvena vez, ki nam omogoča sočutje.

Osebno sem kar odvisna od spominjanja. Zdi se, da moja mapica s spomini vedno oživi, ko pride do sprožilca. Spomnim se sebe pred 14 leti, ko sem prvič obiskala to vesoljsko onkološko ladjo. Koliko strahu je bilo v meni, ker sem šla v neznano. Pa kako sem 30x hodila na obsevanje po Slomškovi, mimo cerke srca Jezusovega, ki me je spet spominjala na Irsko. Pa ženske z rdečimi čevlji, ki mi je enkrat polepšala dan na Onologiji. Pa predavanj, ki sem jih imela za dijake Zdravstvene šole o moji zgodbi prebolevanja raka. Pa pogleda iz bolniške sobe na takrat še razpadajočo Cukrarno.

Danes je to predelan objekt za ultra moderno umetnost. Me zanima, če je kakšen bionergetik prečistil energije trpečih obubožanih, ki so životarili v stari Cukrarni. Boleča preteklost ostane, če je ne očistimo.

Seveda pofotkam današnje vedute:

Potem pa na kolo in za nagrado si na Petkovškovem nabrežju privoščim pivce za živce. Na zdravje do naslednjega kontrolnega pregleda!