J'accuse (Obtožujem)

Kdo ima pravico soditi, kaj je prav in kaj ne? Vsakdo ima svojo resnico, ki jo dojema skozi lastne oči, v perspektivi svoje darme in bivanja. Ima pa vsak pravico, da pove svoje mnenje, če le-tega ne posiljuje drugemu. Obstajata 2 scenarija: lahko mnenje deliš s podobno mislečimi in se energija lepo pretaka, lahko pa se zapleteš v prepričevanje drugače mislečega in potem je ravs in kavs.

Moj blog mi omogoča, da povem, kar mislim. Zagotovo se nekateri strinjate z mano, drugi pač ne. Nič hudega, tako je prav.

Na letošnji poti na vsakoletni pregled na Onkologiji sem ugledala dve flagrantni dejstvi, proti katerima bom dvignila svoj glas. Prvo: zaprli so Skuhno, to enkratno priložnost integracije tujcev v našo kulturo. Tam smo z Verisom imeli prednovoletni team building in se zelo zabavali, ko smo z afriškimi in indijskimi mentorji pripravljali njihove nacionalne jedi. Na vratih Skuhne je sedaj obešena informacija, da jim novi najemnik ni bil več naklonjen in so se morali izseliti!! Bravo, najprej je kapital,  potem pa vse ostale človekove pravice.

 

Vmes pa veliko faflanja o odprti in napredni družbi in o sprejemanju drugačnosti… Delovne sile primanjkuje, ko pa uvažamo Indijce, Filipince, Sirijce jih pa strpamo skupaj na 20 kvadratih metrov, jih prisilimo da delajo po 300 ur na mesec brez odmora in plačila.. Enako je v Sloveniji, v Zagrebu, kjer »nacionalni pravičneži« fizično napadajo emigrante, V Katarju, kjer so emigranti gradili bleščeče športne objekte, sami pa živeli v človeka nevrednih razmerah. J'ACCUSE!

Grem naprej po Trubarjevi in pridem do nekdanje tovarne Rog. Tam so nekdaj našli zatočišče alternativni umetniki in emigranti. Prostovoljci so kuhali za skupnost, tujce učili slovenščine, jim dajali občutek, da so del skupnosti in da lahko dajo svoj prispevek k vse bolj starajoči in zatohli evropski kulturi. Pa je kapital (Jankovič) poslal svoje trole in žerjave in porušil nekaj stavb, obstoječo pa so preoblekli v sijoče steklo, da bo v njej lahko zaživela »visoka« umetnost in kultura.  

 Da pa ne bi imel črnega madeža na duši, bo pa za odpustek tam postavil ležečo črko Ć?? 

 J'ACCUSE! . J'ACCUSE! . J'ACCUSE!

Drugače pa je v naše kraje prišla pomlad. Ob enakonočju smo na jogi imeli meditacijo opuščanja starega in odvečnega ter privabljanja novega. V sončnem pletežu smo prižgali notranji ogenj, ki naj nas očisti in gori v evangeliju bližine. Na ta izraz sem naletela v glasilu Okno, v katerem so predstavljeni Nagovori Tišine Mance Košir.

Nekaj lepih odlomkov: »Joni ni le nema opazovalka čudežne narave, ampak iz nje srka medičino, ki jo nanaša na svoja platna… Dušan Šarotar potuje na meandrih tišine kot poet, Orfej… Manco zanima skupnost, naša povezanost in prepletenost, živo življenje in čudenje, ki teče po naših žilah kot sveta kri… Ira Zorko pravi, da nas v samoti tišina usmerja k sebi, k celoti. Pravi, da v nas ni več prave zbranosti, hvaležne predanosti in nenehne ljubeče pozornosti do najbližjega…« In še Mančina sklepna misel: »Ljubezen  je svetloba, v kateri vidimo pravo poreklo, pravo naravo in pravo usodo vsake stvari, ki jo gledamo z ljubečim pogledom, in takrat se pred nami pojavi svet, poln vabil, priložnosti in globine.«

 J'ADORE!!