V modo prihaja razgaljanje osebnih travm, pa naj bo to v avtobiografski literaturi ali pa v vse bolj priljubljenih podkastih. Od slednjih sem poslušala Fejmiče, kjer gre bolj za zabavne izpovedi, in Aideo Klemna Selakoviča ter Mordo sobo v organizaciji Sense. Seveda ne smemo zanemariti, da gre v vsakem primeru za lastno promocijo. Pa vseeno, slišiš stvari, ki jih drugače ne bi. Npr. Goran Hrvaćanin je Klemnu priznal, da je za zdravljenje svojega otroštva zaradi nefunkcionalnega očeta z depresijo, ki se je namesto z Goranom ukvarjal s samim sabo, poiskal pomoč psihoterapije, da predela to travmo. Na začetku svoje kariere je iskal pozornost, bil poln cinizma. Spoznal je, da je treba take rane zaceliti, če hočeš biti celovita, zdrava oseba.
Naslednji je bil Miha Mazzini, ki svoje travme iz otroštva zdravi tudi s 14-dnevno jogo v temi?? Psihiater Perko se je alkoholizma rešil s terapijami pri Ruglju in potem sam doštudiral psihiatrijo ter tako premagal svojo zasvojenost in zdaj pomaga drugim. Miha Šalehar je v podkastu Modra soba priznal, da se je tudi njemu samemu, kot »tough guyu« zgodila kriza identitete in ga ni sram priznati, da je potreboval pomoč in da zdaj dela na sebi, oz. s sabo. Elon Musk je v intervjuju povedal, da se nemir svojega inovativnega duha umiri le z meditacijo. Moj učitelj joge je bil eden redkih moških, ki je priznal, da imajo ženske moč čustev, moški pa le moč čutenja (po uspešnem seksu zaspijo ali si prižgejo čik, ženska potrebuje še naprej nežnost in bližino…)
Skratka, v svojem življenju sem spoznala veliko različnih tipov moških. Od nežnih otroških Peter Panov, ustvarjalnih slikarjev in pisateljev, umskih racionalnih tipov, srčnih materialistov … V meni bližnji generaciji po kitajskem horoskopu, petelinih, s katero imam največ izkušenj, gre za zaverovanost v svoj prav, za glasno, priznam karizmatično nastopanje z govorniškimi spretnostmi, in za simptomatično nenaklonjenost duhovnim praksam. Zakaj bi moral delati na sebi, če sem »Jack«. I'm OK, glejte me, poslušajte me, ker jaz vem! Narcizem, za katerim se skriva ranjena, neozdravljena oseba iz otroštva. Če sploh ne prizna, da mu kaj manjka, nikoli ne bo naredil koraka naprej. Zato cenim ljudi, ne samo te javne osebe, ki sedaj javno perejo »svoje umazano perilo« (by the way, Belo se pere na 90), ki se zazrejo vase in poskušajo biti boljša verzija samih sebe v smislu nenasilja, strpnosti, sočutja. Je pa res, da vsakdo hodi po svoji poti in da dojema svet na ravni svoje »darme«.
Jaz pa imam izbiro, da se odločim za svojo jato ptic, s katerimi letim čez obzorje, a ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar