Mislim, da ga ni med nami, ki ne bi v otroštvu ali kasnejši dobi bil ranjen v svoji duši, prizadet, neuslišan, nerazumljen …. In potem se tako ranjeni srečujemo v partnerstvih, igramo vlogo staršev, gurujev. Če imamo srečo, se lahko zdravimo v partnerskih odnosih, kar pa je zeloooo redko. Vsak je namreč najprej individuum in se spopada z lastnimi demoni. Navadno ne znamo skomunicirati svojih problemov, zapiramo se v svoje lupine in oklepe, mislimo, da nas mora drugi razumeti brez pojasnil. Zaljubljeni smo v romantično ljubezen (me too), idealiziramo odnose, smo žalostni, kadar pride do nesoglasij in sporov, mislimo si, kako imajo drugi super odnose in da je z nami kaj narobe, če ne gre vse po maslu. Ne dam se zapeljati parom, ki se držijo za roke in brez konfliktov plujejo skozi življenje. Najbrž eden izgubi svojo identiteto in se popolnoma izgubi v drugem. Ok, lahko sta pa oba duhovno visoka in sploh ne prihaja več do nesoglasij.?! Priznam, da sem sama imela kar turbulentne odnose, ker vedno povem, kaj mislim (tudi netaktno, če sem izzvana). Rada imam enakovrednega partnerja, ki ni copata, ki tudi pove, kaj misli, zaradi česar se je velikokrat bliskalo. Ne maram pa narcisov, ki vse vejo in znajo in si jim lahko le poslušalec na njihovem odru življenja.
Mislim, da se mora večinoma vsak sam celiti, ozavestiti svoje manke in potem zrel, poln zaupanja vase in bolj kot ne celovit, delovati v zvezi.
Na morju sem brala knjigo Tok ljubezni Alaina de Bottona (švicarsko-britanski filozof, ki nastavlja ogledalo mitom o popolnem partnerju, sorodni duši in pravljični ljubezni ter opisuje pasti, v katere se radi ujamemo). Po merilih večine ljubezenskih zgodb so naše, resnične zveze skoraj praviloma ranjene in nezadovoljive.
»Glavni junak ve, da popolna sreča nastopa v majhnih odmerkih, morda nič daljših od pet minut. To je treba sprejeti z obema rokama in jih ceniti, biti hvaležen iz vsega srca. Še prekmalu bodo spet na dnevnem redu nevšečnosti in spori.
Rabih se zaveda te negotovosti, in prav zaradi nje se tem bolj goreče oklepa svetlobe. Ta hip zna ljubiti Kirsten, zna si dovolj zaupati, zna se vživeti v otroka in biti potrpežljiv z njima. Ampak vse je tako obupno krhko. Dobro ve, da se nima pravice oklicati za srečnega človeka; le navaden človek je, ki preživlja kratko fazo zadovoljstva…«
In tako se počasi postaramo, po kratkih odmerkih sreče, letos bo že 40 let od tistega davnega leta srečanja na Aljaževi, ko sva hodila na tečaj potniško-prtljažnega blagajnika. Kaj vse sva od takrat vknjižila v najino blagajno!
Poceni prodam mesto v bunkerju
Hihi, v času covida so bile najbolj cenjene maske in toaletni papir, letos po strašnih neurjih pa krovci in zaklonišča kot pri Američanih. A se sploh lahko po človekovem lomastenju po naravi čudimo neurjem in ekstremnim podnebnim pogojem? A zdej bomo pa cmihali, ko nam odkriva strehe in po nas pada 18 cm velika toča? Gospodarstveniki se niso mogli zediniti, da bi zmanjšali svoje profite v dobro narave, zdej bomo pa morali vsi pojesti, kar smo si skuhali. Jaz imam v kleti zavetišče in lahko vas povabim k sebi. Rezervacije na št. xxxx
Ni komentarjev:
Objavite komentar