Seveda je govora o v tem trenutku tako opevanem filmu Barbi. Popelje nas v sanjski rožnati svet Barbik, ki so s svojimi dolgimi nogami in prelepo postavo zamenjale lutke-dojenčke, s katerimi so se nekoč igrale deklice. Odlična otvortivena scena, ko podobno kot v Odiseji 2000 opica vrže kost in se učloveči, tukaj pa deklice v zrak vržejo svoje “grde” dojenčke in jih bodo zamenjale s“prelepimi” Barbikami. Kot Barbike so dekleta lahko končno postale vse, kar so hotele – princese, neveste, pilotke, znanstvenice, morske deklice, predsednice. Barbike so odrešile ženski svet!
Ko pa se Barbie zaradi slabih misli in dvomov odpravi v človeški svet, odkrije šokantno resnico, da Barbike pravzaprav niso rešile težav seksizma in patriarhata. Svet tam zunaj še vedno obvladuje moška moč, ki kmalu zamika tudi Kena. Kako bo Barbie povrnila nekdanjo slavo matriarhata? Sporočilo je simbolično: prej Barbie ni bila prava ženska, ker ni imela vagine. Končna kulminacija odrešitve je na novo pridobljena vagina, zaradi katere se lahko prvič naroči pri ginekologinji??
Danes sem tudi jaz kot prava ženska imela pregled pri njej. Luštna je ta moja ginekologinja, mal punčkasta, mal ženstvena. Obvezen bris imamo ženske na 3 leta, v tem času se je tudi tisti “stol” spremenil v bolj udobnega in človeškega. Naj živi vaginologija.
V realnem svetu pa vre. Vsi so na cesti ali pa stavkajo na delovnih mestih. Fides, pacienti, upokojenci, sodniki in tožilci, prosilci za azil… Ni čudno, da je našega Sončnega kralja vsak dan manj in da mu rastejo podočnjaki. Lucija Šikovec Ušaj na Faktorju duhovito pripomni, da je sit moški srečen moški in da se zdi, da ga Tina Gaber bolj slabo hrani. J Oštija, nutrij in svinjine zagotovo ne bo na jedilniku.
Na “pepelnično sredo” po dvodnevnem praznovanju Novega leta vozičkam Brina po Stari Ljubljani. Podobno kot je pepelnična sreda po pustu, je tudi tukaj v zraku otožnost “after party”. Smeti po tleh, delavci snemajo okraske, vrane brskajo po smeteh, denarnice so bolj prazne kot polne, redki turisti zapuščajo najlepše mesto na svetu. Kolesca njihovih kovčkov odmevajo po tlakovanih kockah. V zraku je “good-bye, I’ll be back”.
Moja vagina mi jo spet zagone. Tišči me na stranišče, vendar z vozičkom nimam kam. Iščem kakšnega znanca, da bi mu zaupala vnučka, pa ni nikogar. Bo treba kar mamico počakat. Zdi se banalno, a je resnično!
Ni komentarjev:
Objavite komentar