in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem. (Shakespeare)
Danes bom pisala o človeških odnosih. Mar se ne ravno na tem področju odigravajo največje drame našega življenja? Tukaj se srečujemo, se povezujemo, hrepenimo, trpimo, zbolevamo, rastemo … Vsa naša doživetja in spomine nosimo s seboj kot nanose doživljanja, ne samo iz enega življenja ampak tudi iz prejšnjih življenj (za tiste, ki verjamemo v karmo in pretekla življenja). Odvisno kako dojemljivi smo za ta svoja stanja. To je tisto fino, subtilno tkanje, ki nas dviga iz materialnega sveta in nas povezuje z višjim jazom. Jaz sem zanj zelo dojemljiva. Kot proustove magdalence se mi ob določenih sprožilcih zaženejo občutja in sporočila o mojih nekdanjih zvezah s prijatelji, ljubimci, partnerji. Predvsem o tistih neuresničenih zvezah. O njih je Marcel v recenziji k odličnemu filmi Pretekla življenja zapisal:
“Kaj, če glavna junaka na razdalji ostajata zato, ker se zavedata, da ne bosta nikoli tako skupaj, kot sta bila pri dvanajstih? Kaj, če na razdalji ostajata zato, da s seksom – fizičnim stikom, resnim odnosom – ne bi pokvarila svojih »preteklih življenj.? Kaj, če si v resnici nista usojena, pa jima občutek usojenosti daje prav ta neizživetost. Toda ker se odpovesta resni zvezi, ki itak ne bi bila nekaj progresivnega, temveč regresivnega, saj bi ju vrnila v že davno preseženi Seul lahko mazohistično –mar ni to temelj ljubezenskega čustva? – uživata v nedorečenosti in melanholiji zamujene priložnosti, obenem pa izživita mit o izgubljeni ljubezni.”
In-yun je korejska beseda za povezanost dveh ljudi ne le v enem, temveč skozi več življenje.
Če sta si 2 človeka usojena, se bo ta njuna neizživeta zgodba odigrala v enem od naslednjih življenj, kajti v budizmu je zadnja stopnja izpolnjenost in celost.
Zato z mano rezonirajo odlični filmi kot so Pretekla življenja režiserke Celine Song, ki s prefinjeno melanholičnostjo z neverjetnim minimalizmom izriše lok čustev med žensko, moškim njene mladostne ljubezni in sedanjim možem. Na razpotju med potjo, po kateri nismo šli, in sedanjostjo, z vsemi veličinami in banalnostmi. Nekoč sem v pesmi zapisala: Ljubezen je ostati, ko hočeš oditi. In ali je potem prav sanjati o “road not taken”??
Dotaknila se me je tudi nadaljevanka pisateljice Sally Rooney Pogovori s prijatelji, ki prav tako rahločutno in subtilno secira človeške odnose med mladimi. Zbližujejo se, zaljubljajo, seksajo in potem trpijo, ko je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Vendar pa tista ena velika ljubezen vedno ostaja in povozi naključna strastna razmerja. Le-to je treba prepoznati in jo gojiti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar