Moja pesniška čaša nesmrtnosti je letos pa res do vrha napolnjena. Pa tudi sreča nad priznanjem ženskim pesnicam.
Na letošnjih Izrekanjih so pesnikovale same ženske, na vadbi se je začela izrekati tudi moja zdravilka, Prešernova nagrajenka je Erika Vovk, nagrajenka Prešernovega sklada Miljana Cunta.
Jožef Muhovič je takole označil poezijo: “zgostitev človekovega odnosa do stvarnosti. Če grem v naravo, me bolj kot trava pritegne cvet, ker je v njem zgoščena vitalnost rastline. Umetnina je tudi takšen cvet, takšna zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu.”
Barbara Korun nam je na pesniški delavnici navedla, da je pesem individualni izraz pesnikovega doživljanja, trenutka, ko ulovi misel, impresijo, navdih … Pri “ocenjevanju” pesmi (ker je pač literarna kritičarka) ni nobene filozofije, pesem se te preprosto dotakne, ali pa te pusti hladnega. Zato v pesmi čim manj modrujmo ampak se razkrivajmo s podobami svojih doživetij. Erika Vovk tako lepo pove, da moraš pri pesnjenju biti ranljiv in neprepotenten. Glavni temi sta eros in spomini. Njen pesniški opus so opisali, da v svojem minimalističnem in privzdignjenem pesniškem izrazu povezuje najmanjše drobce in neskončnost vesolja, intimna doživetja in univerzalnost.
Se bom dotaknila tudi plesa in giba, ker je drugi Prešernov nagrajenec baletni plesalec in koreograf Henrik Neubauer (med drugim tudi mož moje profesorice francoščine na Šubičevi gimnaziji) Zagotovo velikan plesne in operne umetnosti. Balet mi je manj blizu, čeprav cenim lepoto telesa in giba. Me je pa navdušila baletna uprizoritev Povodnega moža Edwarda Cluga. Kako inovativno so v kombinaciji z baletnimi koraki uporabljena srebrna vedra in vesla. Spet je tukaj simbolika podob, ki v nas ustvari lepoto doživetja. A ti ni Neubauer moral zamazati dosežke Edwarda Cluga z izjavo nekako v tej smeri, da je Neslovenec Clug k nam Slovencem prinesel nekaj plesnih dosežkov, da pa smo Slovenci vseeno “tanartaboljši”.??
Torej, da zaključim, pesniki ne izumirajo, še več, iz materialnost se vse bolj dvigajo v duhovno in z besedami pletejo zlate niti bivanja. Letos je leto zmaja, ki daje krila tistim, ki si upajo leteti. Obljubljam, da bomo leteli.
In za konec še en moj verz:
Vsak nov dan je treba znova začeti.
Odvreči bergle,
razrešiti uganke, razplesti zanke
razbiti temačne uroke, razpreti krila in odleteti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar