O vriskanju

V soboto se odpravim v knjižnico Oton Župančič s celim kupom knjig, ki jih med dopustom sploh nisem prebrala in z grozečim opominom za Usedline Toneta Peršaka, ki sem jo komaj našla doma, ker mi je popolnoma ušla iz spomina. Pri Vzajemni na Vošnjakovi prečim pod podhodom, da pridem na Gosposvetsko. Pred mano hodi starčica ob pomoči vozička, ki ga potiska pred sabo. Kot večina stark v teh letih nosi dokolenke, dolgo krilo in na glavi slamnik. Najine poti se srečajo ravno pod obokom prehoda, ko jo prehitim. Ko sem nekako štiri korake pred njo glasno zavriska, da me skoraj vrže iz tira. Tega res nisem pričakovala od počasne, utrujene postave. Jesus, kaj mi sporoča življenje? Da nikoli ni prepozno za vriskanje. Vrisk je izraz hilaričnosti, veselja, evforije.  Vriskajo mladi fanti ko snubijo, ko vasujejo, ko se poročajo. Vriskati bi morali tudi mi, ko smo veseli, da si damo duška in eksplodiramo. Tako pa vriske potlačimo in zadušimo v sebi, ker so nas tako vzgojili, da ne smemo preveč vneto kazati svojih čustev.

V ponedeljek prihaja na obisk moja Julijana, da greva na treking po Iškem vintgarju. Ona zna zavriskati in zaukati, zato če boste po dolini slišali en glasen in en malo manj glasen vrisk, sva to midve, zmagovalki v disciplini, ki naju je združila na Onkologiji. Poskusite kdaj zavriskati tudi vi, boste videli, kako osvobajajoče je!

Moj potok

Svojilni zaimek: moj/moja. Izraža svojino in milino. Moj avto, Moja hiša, Moje priljubljene, Moj seznam. Jaz imam Moj  potok: Iško. Za morje sem napisala, da je mogočno in statično, kot oče ali brat, tale potoček pa je poskočen in igriv, kot dvoletni sinček, ki poskakuje čez kamne, na katerih malo pošumlja, potem pa se spet umiri na širših peščenih nasipih. Rada bi bila kot ta potoček, vedno nov, vedno drugačen, s spomini na velike vode, ki so ga obiskale ob povodnjih, in redkimi orli, ki krožijo nad njegovo strugo v zgornjem toku. Tam zgoraj nobena človeška noga ne zmoti njegovih sanj. Narava okolico oblači v letne čase, tako da se scenarij okoli njega stalno spreminja.
In ko sem tako ob Mojem potoku, ki je v bistvu samosvoj, zabredem v njegovo strugo in si čistim svojo čustveno posodo. Vanj odpošiljam jezo, nemir, dvome, pričakovanja, razočaranja, nečimrnost, skratka vse, kar me ovira pri osebnem razvoju, da se dvignem v višje vibracije. Odplavajte moje ladjice nemira čim dlje, v Savo in Donavo in potem naprej v Črno morje, kamor tudi spadate.