Raziskave kažejo, da imamo
slovenski vozniki o splošni kulturi vožnje v Sloveniji precej nizko mnenje, o samih
sebi pa visoko.
Ponavadi
so jezni vozniki mirni ljudje, ko pa se usedejo v svoj pločevinasti prostor, se
v njih prebudi zeleni Hulk. To me spomni na množične morilce, za katere
ameriški sosedi vedno pravijo, da so bili čisto prijazni in miroljubni.
Voznikova
noga kar sama pospešuje in motor se lepo odziva. Moramo biti prvi v vrsti, tale
»pocar v temle majhnem avtku pa že ne bo pred mano,« si mislimo. Ko je treba
dati prednost pred nami vozečemu po načelu zadrge, si mislimo: »nič ne bo
prijatu, men se tud mudi«. Poznam ženske, ki voznika izsilijo, potem se mu pa
lepo nasmehnejo in skomignejo z rameni češ, »me boš pa ja spustil, ker sem tako
fejst«.
Torej
zakaj taka preobrazba? Nisem psiholog, ampak mislim, da so to kompleksi
Slovencev. Drugje se pustijo tlačit, v svoji makini pa morajo potem to
skompenzirati, zato se vrivajo in izsiljujejo, se jezijo na druge in jih
omalovažujejo. Se opravičujem vse strpnim in čustveno obvladanim voznikom in
voznicam.
Dajte kdaj
prednost vozniku, ki se z desne vključuje v promet in videli boste, kako dobro
se boste počutili. Sploh pa jeza najbolj škoduje nam samim, ker se sproži
adrenalin, dvigne se nam pritisk, začne se plitko dihanje … A je vse to
vredno samo zato, da bomo prišli na cilj kakšno minutko pred drugimi?
Ni komentarjev:
Objavite komentar