Iška v objemu ivja. Ni lepšega kot zelene smreke, ovite v
bele kristale. Ponoči pa čarobno nebo, posuto s trepetajočimi lučkami zvezd,
nad katerimi bdi »boter mesec« v obliki islamskega srpa.
Kar nekaj časa prebijem za štedilnikom, kot prava slovenska
gospodinja. Proizvedem francosko solato, svoje prve božične piškote, ajdovo
rolado, mesno štruco. Uau, sem kar ponosna nase.
Včeraj se začnejo neki mistični pojavi. Najprej z vodo.
Zjutraj si hočem skuhati kavico in vode ni. Kako je to mogoče? Pa ne, da nam je
Božiček ukradel vodo? Voda je ja simbol čistosti, z njo krstimo otroke, z njo
papež umiva noge mučenikom?? Pa sem se prehitro vznemirila, ker čez nekaj minut
voda že spet je. Jože pove, da je ekipa vodovodarjev na delu, ker so
diagnosticirali, da nekje izteka ta dragocena tekočina. Drug mistični dogodek
je pokanje pod mizo. Jan pravi, da je nekaj padlo pod mizo, ne da bi videl,
kaj. Če ni to deditov duh. Malo po njegovi smrti, mi je tudi padla kuhovnica iz
majolke čisto sama od sebe. Tudi mi te pozdravljamo, naš dobri mož.
Duhovna hrana v tem božičnem času. V zadnjem času se v
medijih pojavlja kritika facebooka in drugih aplikacij. Bravo, narod se
ozavešča. Všeč mi je bila primerjava Mance Košir: „Knjiga je kot kašmirski
pulover, ki nas ovije z mehkobo in nežnostjo, da se vanj potopimo, internet pa
je kot plastika, ki nas o marsičem informira, a nas ne zmore ogreti, objeti …
Ali pa Renata Salecl v sobotni prilogi: »Chamath
Palihapitiya, eden od nekdanjih vodilnih pri Facebooku, se je pokesal za svojo
vlogo pri razvoju tega internetnega velikana. Palihapitiya danes dojema
facebook kot nekaj, kar radikalno spreminja družbene odnose, in to na
slabše.“
Kaj pa literarna hrana? Zadnjič na jogi je bila nenavadna
situacija, ko me je Romana vprašala, če znam srbsko? Kot prevajalka, sem takoj
pomislila na kakšno prevajalsko pomoč. Odgovorim, da valjda. Potem mi da v roke
v vrečko zavito knjigo in reče: »No potem pa preberi to knjigo. Se ne mudi« .
Odprem vrečko in vidim knjigo z naslovom Život te čeka Nevene Rozga. Spreleti
me »deja vu«, kot da to ime poznam. Začnem prebirat knjigo. Vse znane teme, kot
da bi jo napisali mi, jogisti. Celo dve lokaciji s seznama želja glavne
junakinje sta isti kot tudi v moji glavi, in sicer Rio de Janeiro in Capetown.
Saj vemo, da naključij ni. V knjigi sem našla tudi zase načrt dela za prihodnje
obdobje. Hvala ti, Romana, ne glede na to odposlanka katerega angela si bila v
tistem trenutku.
No, dragi moji, jaz pa vam v tem prazničnem času želim, da
bi si oblečete topel kašmirski pulover, da se s svojimi dragimi spravite po
toplo dekco in vzamete v roke kakšno lepo knjigo. In vedite, da ste vedno na
pravem mestu in vedno s pravimi ljudmi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar