Boste vprašali, kako gre tole dvoje skupaj.
Po luštnem intervjuju na TV o »gospe Desi« , v katerem jo hvalijo veliki možje
našega kulturnega življenja, si v knjižnici sposodim njeno knjigo z naslovom
Panika. Čeprav to gospo težko gledam na TV-ju,
me knjiga kar navduši. Zgodba je slikovita, premočrtna, dobro zgrajena. Govori
o (jasno zapletenih) odnosih med moškim in žensko, o varanju, o odvisnosti od
odnosov, o naši lahkovernosti pri šloganju, o življenjskih padcih in
dvigovanju. Skratka, aktualna tematika, obdelana na ne tako lahkoten način kot
bi človek pričakoval. Z Janom nama je bil najbolj všeč tale stavek iz enega filmskega
odlomka, ko je režiserka in izve, da jo je tip pustil kar prek telefona: »Piva
mi dej, veliko piva….« Dokumentarec odstre njeno žalost in depresijo. Tudi sama
mislim, da ustvarjaš iz minusa in ga potem pretvarjaš v plus. "Mene so večkrat v življenju
reševale knjige. Brala sem ponoči pod odejo, saj nisem imela srečnega otroštva.Terapevtsko
pisanje lahko prinese odrešitev in notranje olajšanje – če ne pišeš le, kaj so
drugi tebi naredili, ampak tudi, kaj si ti komu naredil. To je ta empatija, s
katero si se sposoben vživeti v druge ljudi," je
Desa povedala za oddajo Tednik.
Slabo samopodobo moraš zdraviti vse
življenje, ker zgleda, da kot otrok do nekako štirih let nisi dobil potrebne
ljubezni in potrditve. Vem, o čem govorim, ker sem sama kot majhna živela pri
čudaški stari mami, oče in mama sta pa gradila hišo, v kateri naj bi nam bilo
lepo … Pa je vlak samopodobe odbrzel naprej, zato na jogi velikokrat jokam na
terapiji meditacije o pomiritvi notranjega otroka. Bi rekla, da kar napredujem,
ker tolažbe in potrditve ne iščem več toliko zunaj. Zato sem na znotraj
veliko bolj mirna in stabilna. Preteklo leto sem imela revival sanjarjenja o izgubljeni
ljubezni. Ni hujšega strupa kot neizživeti odnos. Zamrzneš ga na idealiziran
spomin in potem se drogiraš z njim in si po potrebi jemlješ manjše ali večje
odmerke. Na poti proti Krimu dobim preblisk, da je tole moje ravnanje kot
moralni rak, ki me počasi gloda. Spomnim se presajanja mandragor v Harryju
Potterju, saj veste, tiste pošasti, ki grozno tulijo, ko jih izvlečeš iz lončka
in presadiš v drugega. Zamislim si, da so moja pričakovanja in sanjarjenja tale grda
mandragora, ki jo moram izruvati iz sebe in vreči stran. Joj, če me kdo opazuje,
bo mislil, da se mi je odpeljalo. Obred ponovim dvakrat, trikrat. Ponoči me tišči
v srčni čakri, ker sem se zgleda že navezala na himero sanjarjenja. Nič hudega,
naj boli, se vsaj čisti. Tako stopam v novo leto z eno izprijenostjo uma manj!
Ni komentarjev:
Objavite komentar