Srečanja
Me
prav zanima, ali ima koren glagola »srečati« kaj opraviti s srečo. Zame ima.
Zamislimo si, da dogodek srečanja snemamo z dronom (popularno od zimskih olimpijskih iger v Koreji naprej). Dve
silhueti prihajata z leve, ena z desne. Obrazi so brezizrazni, dokler ne pride
do točke srečanja. Če je iskreno, postane izraz toplejši, začne se
gestikuliranje, vmes pride še kakšen nasmeh …
Kar
nekako mistično srečanje se mi je zgodilo prejšnjo soboto v Iški. Okoli osmih zvečer grem ponavadi na obhod po
dolini. Do takrat se pohodniki na Krim že odpeljejo in narava je spet tista
pristna ter samotna. Pogled sega proti gozdnatim hribom v smeri Iškega
Vintgarja. Umirajoča svetloba pričara spokojnost, temno zelena barva se lepo
ujema z zastrto oranžno svetlobo cestnih svetilk. Polje zelenih pšeničnih bilk
se rahlo pozibava v večerni sapici. Nekih sto metrov naprej, kjer se začenja
gozd, zagledam na cesti srnico, ki nepremično stoji na cesti in gleda v mojo
smer. Da ni to kakšen varuh, kot pri Harryju Potterju?
Obrnem
in se vračam proti vasi. Pojem si pesem francoskega slavčka Edith Piaf Je ne regrette rien (Ničesar ne obžalujem, za tiste ki ne
znate francosko). Ob poti stoji postava s kapuco na glavi in negibno strmi v
zeleno polje proti Vintgarju. Preplavi me prijetno ščemenje. Spomnim se, da sem
tega moškega videla, ko se je pripeljal z gorskim kolesom. Zdaj si je zgleda
vzel še nekaj minut za meditacijo. Pogleda me in me pozdravi. Ujameva se v
trenutku večnosti. Potem odideva vsak svojo pot. Spremenjena, saj nas vsako
srečanje malček spremeni …
Ni komentarjev:
Objavite komentar