Sem igračka za navijanje?

Pred časom se mi je v glavi prikazala slika, da sem igračka za navijanje. Ko jo naviješ skače, se smeje in zraven še tolče na činele. Got the picture? Če prevedem v svoj vsakdanjik: ob sobotah vstanem, se usedem za računalnik in napišem blog ob lončku dišeče kavice (mnm), potem se umijem in oblečem in že načrtujem nakupe,kaj bomo kuhali. Če sem v Iški, se je treba v hrib razelektrit. Potem kuhanje in malo počitka, zvečer pa branje Sobotne Dela ali kakšne druge literature in zvečer spet en krog po Iški. V glavi se mi že pletejo novi projekti: kakšen bo francoski prevod izbrane poezije, me bodo sprejeli v Francoskem inštitutu na literarni večer, koliko dni imam, da oddam naročeni prevod v službi in še in še. Polna glava bistvenih in nebistvenih stvari. Zvečer se velikokrat ne znam »ugasniti« in kar še nekaj bluzim in kombiniram … Si rečem: »Taka sem, mi škorpijoni rabimo veliko izzivov , da ni nikoli dolgčas.« Človek misli, kako je pameten in da lahko s svojimi racionalizacijami vse skompenizra in se dela frajerja, češ, jaz zmorem. Vendar pa telo ne laže. Prišel je račun in opozorilo: »Treba se bo upočasniti, draga Darja, ker imaš prehitro bitje srca, drugače se boš prehitro »znucala«. Pa bi še kar nekaj »glihala« in se pogajala, a se zavem, da je treba opozorilo vzeti zelo resno. Si dati v glavo afirmacijo: POČASI IN UMIRJENO. Nikamor se ne mudi, še najmanj pa ne h kakšnemu srčnemu infarktu ali paničnemu napadu. V mojem življenju je bilo že toliko napetosti v službi, treme pred nastopanjem, ambicioznih projektov, čustvenih izčrpavanj, bom čisto iskrena, tudi strahov,…da je čas, da si vzamem pavzo in vlijem mir v srce. Seveda mi bo pri tem pomagala moja draga zdravilka, a večino dela moraš opraviti sam. Je že tako, da so eni ljudje po naravi bolj anemični, drugi smo pa kot novoletni ognjemet, ki prasketa na vse strani. Z leti se pač moramo umiriti in čuvati energijo za tisto, kar nam je najdragocenejše, to sta ljubezen in mir v duši …

Lepota črno-bele fotografije

V Kinodvoru si za zamudnike ogledam črno-bel film Pawla Pawlikovskega Hladna vojna. Kako zelo udarno in estetsko lepe so črno-bele barve napete ljubezenske drame, med umetniškim vodjem glasbeno-plesne skupine Mazurek in eno od pevk v zboru. Dogaja se na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, v Parizu in celo v Jugoslaviji. Na koncu zaradi neizvedljive ljubezni vzameta bele tabletke, ki sta jih naložila v verižico, in naredita samomor v lepi črno-beli končni sceni pogleda na žitno polje …

Viharni vrh

Saj poznate znamenito zgodbo o nesmrtni ljubezni med glavnima junakoma? Catherine se zaljubi v posinovljenca družine Heathcliffa. V zgodbi je razdvojena med ljubeznijo do njega in svojo družbeno pripadnostjo. Ker izda svoje srce, se Heathcliff maščuje družini Linton, v katero se Catherine poroči, in družini, ki ga je posinovila. V vlogah sta odigrala odlična igralca Juliette Binoche in meni ljubi Daniel Day Lewis.

Naj živi črno-bela fotografija!