Tole objavo posvečam zobozdravstvu in svoji
življenjski izkušnji z zobmi. Če se namreč spomnim nazaj, sem zaradi svojih
težav z zobmi ure in ure prebila po zobnih ordinacijah. Osnovnošolsko trpljenje
se je odvijalo na Aškerčevi. Tam se je začelo s prvim granulomom na enici. Potem
pa tisti, ki imate s tem izkušnje veste, kako poteka zdravljenje: najprej
prevrtamo zob, potem korenine zdravimo z raznobarvnimi iglami (kot pri Mikadu: dajte mi rdečo, rumeno,
zeleno, zlato iglo ….) Po koreninah hrustajo igle in žage, da o
bolečini, ko gre igla čisto pod nos sploh ne govorimo. Edina pozitivna stran iz
tega obdobja je bila moja brhka zobozdravnica, katere fotografija je bila tudi
na škatli za pralni prašek …
V srednješolskem obdobju so mi z zalivkami
(jasno, amalgamskimi) zapolnili večino zob. Na faksu se spomnim, da sem imela težave
z modrostnimi zobmi, ko so prodirali v svet, se mi je vnela dlesen in so mi med njo in zob zatikali tiste trakove.
Na dvojkah, trojkah, štiricah so se vrstili granulomi. Ko sem eno leto živela v
Franciji, mi tudi ni bilo prihranjeno. Fasala sem granulom in zelo drago
zdravljenje ter vnetje mehurja. Zobje in mehur so zgleda pri meni indikatorji
težav s prilagajanjem.
Spomnim se, da je okoli štiridesetega leta,
ko sem bila še pri Renaultu, spet bila veselica z obema enicama. Potem ko je
zobozdravnica dr. Čuferjeva jemala vtis za nov nadzidke, se je spet pojavil
granulom in namesto enotedenskega čakanja na nove zobke, se je zdravljenje
zavleklo na mesec in pol. Vmes sem dobila začasno protezo, tako imenovanega zajca,
ki sem ga pri hranjenju jemala ven in potem spet v zobe. Groza, ko vidim na
policah tiste razne protetične zobe in pripomočke, me kar strese.
Ko sem bila stara približno 45, se mi je vnel
peti živec. Preden je zobozdravnica pogruntala, od kod pekoča bolečina kot bi v
živec zasajal nož, je minil en teden. Vsak dan sem bila pri njej. Po posvetu z
drugim zobozdravnikom smo poskusili s tableti za vnetje živca (s katerimi se zdravi tudi epilepsija, prosim),
mi je počasi odleglo.
Zaradi parodontoze so mi izpadle šestice. Kadar
mi čistijo zobni kamen me boli kot hudič, ker mi dlesni zelo krvavijo in se
hitro vnamejo.
Zdaj se je zobna epopeja že približala
sedanjemu obdobju. Trenutno se moja nova mlada zobozdravnica ukvarja z
nadzidkom za trojko. Najprej je bil gor granulom, potem se je zob zdrobil, ker
je bil mrtev… Pri jemanju odtisa, saj veste grizenje v plastelin, ni mogla
sneti tiste žlice, ki ti jo zabije pod nebo. Sem se ustrašila, da bom vse življenje
ostala s »tem nagobčnikom«. Hvala bogu,
da je bil v sosednji ordinaciji dr. Lukanovič. Moja drobna zobozdravnica ga
pokliče: »Tomaž, pridi pomagat«. Tomaž pride, malo potrese žličko in jo potegne
ven. Zraven ne pozabi povedat zgodbe, kako je eni gospe pol ure vlekel žlico
ven, da sta bila oba upehana (no
spodbudno, a feelinga glede pacientov vas pa niso naučili tam na stomatologiji?)
Če strnem svoje vtise: tista jarka svetloba v
zobni ordinaciji, pa svedri, igle in špičasti pripomočki za žokanje po dlesnih,
pa vonj po krvi mi še v tem trenutku zbujajo nelagodje v spodnjem delu trebuha.
Iščem kakšno spodbudno misel za konec. Ko je obisk pr' zobozdravnik za tabo in
ko mine bolečina, je pa le lepo živeti. Saj
je človek veliko več kot njegovi zobje, a ne?
Ni komentarjev:
Objavite komentar