petek, 15. marec 2019

Tipanka in srčanka



Človek ima 5 čutil: vid, sluh, voh, okus in tip. Možgani pa potem dekodirajo informacije, ki jih dobimo prek njih. Zamislimo si, da osamimo tip, kot npr. pri slepih ljudeh, in da vse informacije dobimo prek tipa. Z rokami drsimo prek predmetov in zaznavamo grobo/gladko, mehko/trdo, izbočeno/vbočeno, napeto/nagubano, okroglo/oglato itd.

Z dlanmi bi drsela po tvoji koži in zaznavala pokrajine tvojega telesa. Poznala bi vse doline in izbokline, vse žile in razpoke, vse informacije in kažipote tvojega telesa, da se ne izgubim na njih…

Zamislimo, da izključimo vid. Sedaj je v modi večerja v temi, kjer strežejo slepi natakarji. Osredotočiti se moraš na sluh, okus, voh in tip. Pozoren  moraš biti na glas svojega prijatelja, njegovo barvo glasu, na dviganje in padanje melodike, na njegovo dihanje, presledke, ga začutiti brez slikovne informacije. Potem se moraš posvetiti vonju in okusu hrane. Kako tole diši, je sladko ali grenko, trpko ali pekoče, voljno pod zobmi ali vlaknato?

Če te ne bi nikoli videla, bi si ustvarila lastno podobo o tebi. Bila bi brez omejitev, kot slikar bi te narisala kot sanjsko podobo. Smo absolutni vladarji svojih predstav.

Šesto čutilo je SRCE. Zamislite si, da izključite vsa zgornja čutila in da dojemate svet in ljudi samo prek tega kanala.

Odlomek iz meni tako drage knjige Pokrpajmo žive:

»Kaj je to srce, od česa je trepetalo, zastajalo, padalo v hlače, od česa je bilo peresno lahko ali svinčeno težko, od česa je pelo in drhtelo – od ljubezni – kaj se je v njem, v tej črni skrinjici telesa precejalo, zapisovalo, shranjevalo, tega pravzaprav ne ve nihče, samo gibljiva podoba ultrazvoka bi lahko podala njegov odsev, pokazala veselje, ki širi, in žalost, ki stiska…«

Ljubezen in boga začutiš samo v srcu. Srce razgališ samo najbližjim, ki jim brezmejno zaupaš. Kajti takrat stojiš gol in ranljiv pred njim, predan njihovi milosti. Daj bog, da izbereš prave!

Vse srčne dogodke spravljam v mapo srca. V njej je že lepo število prekrasnih doživetij. Nekoč je bil hrib, na hribu je bila cerkvica, na ta hrib sta romali dve sestrski duši. In zgodila se je milost v vijoličasti barvi, ki je preplavila najini avri …

Ni komentarjev:

Objavite komentar