Ljudje
imamo različno otroštvo, nekateri se čutijo ljubljeni in sprejeti že od malega,
drugi smo imeli težje otroštvo in smo si morali šele kasneje v življenju
nadomestiti ta manko ljubezni. V Svitanjih sem že pisala, da sem rano mladost
preživljala v Stari Ljubljani pri čudaški in hladni stari mami in sicer
čustveno toplem dedku, ki pa ni imel kaj dosti besede pri mojem čuvanju.
Zadnjič
sem na poti do Francoskega inštituta zagledala odprto okno na Bregu 16, kjer
sem doživljala to svojo otroštvo. Zagotovo je stanovanje spremenjeno, a me je
kar poneslo v spomine, kako rada bi bila muha, ki bi poletela noter in si
ogledala prostore. Žalostni spomini zbledijo, melanholija pa ostane, ostane
tudi neka nepojasnjena želja, da bi spet malo podrezala v to nevralgično točko.
Podobno kot žuželke privablja svetloba.
Ta
moj ranjeni notranji otrok pa ni ostal brez pomoči. Pri jogi ga večkrat
zdravimo z meditacijo na notranjega otroka. Glas nas popelje v preteklost,
dokler nam seže spomin. Predstavljamo si sebe kot majhnega otroka in
prisluhnemo njegovi zgodbo. Potem ga potolažimo in mu zagotovimo, da ga nikoli
več ne bomo zapustili. Za nazaj ga moramo prepričati, da je bil vedno ljubljen
in sprejet. Tečejo solze, a dobro dé. Tako se ljubeče osvobajamo preteklosti.
Včeraj sem med meditacijo prvič dobila darilo od mene-deklice, in sicer
slikico, ki mi jo je narisala, na kateri se majhna in velika deklica držita za
roko in letita v nebo … Hvala, Igor za to lepo meditacijo, ki si jo tako
čustveno posnel!
Kaj pa o zdravljenju notranjega otroka
pravi ameriška predavateljica, psihologinja
in mentorica za osebno rast Bethany Webster?
»V sebi imamo moč,
da zapolnimo notranje razpoke, ki so nam jih povzročile
nezadovoljene čustvene potrebe v otroštvu. Ko se povežemo s svojim notranjim
otrokom z namenom, da ozdravimo njegove rane, lahko znova prebudimo svojo življenjsko energijo in občutek notranje varnosti.
Vsi nosimo v sebi potrebo, da bi bili
oboževani, ljubljeni, potolaženi, negovani in spoštovani v svoji edinstvenosti.
Ko svojemu notranjemu otroku pomagamo, da začuti te občutke, smo priča vstopu
sveže energije in vitalnosti v vsa področja našega življenja, saj se osvobajamo
sramu ter sidramo v dobroti in hvaležnosti. To nas dvigne na novo raven
zaupanja, lahkotnosti in radosti. Naš notranji otrok se počuti
dovolj varno, da lahko izrazi svojo resnično naravo«.
Dajmo, dragi moji, vzemimo si čas in najdimo
tega otroka v sebi, zaplešimo, igrajmo se, skačimo po lužah, smejmo se do
onemoglosti … Še prekmalu bo otrok v nas odrasel!
Ni komentarjev:
Objavite komentar