Moja
prva trditev je, da brez strasti ni vredno živeti. Mlačen in meglen hamletovski
odnos do stvari v tem tako slikovitem svetu je zame brc v temo. Sem pač taka
oseba, da se na hitro »zapalim«, pa naj bo to za glasbo, knjigo, film,
sočloveka, filozofijo itd. Pri glasbi vidim, da me po nekem arhetipu zelo
navdušijo kubanski ritmi ali pa irska poskočna glasba. Tako zelo, da začnem
ritem udarjati z nogo in ga dirigirati z rokami. Na žalost nisem nikoli zares igrala
nobenega instrumenta, sem pa odličen sprejemnik za muziko.
Tipčka
iz 2 cellos sem sicer spremljala kot glasbenika, nikoli pa se nisem ukvarjala z
njima kot osebama. Kot prvo, kapo dol nad njuno virtuoznostjo, ki se kaže pri izvajanju
klasičnih komadov. Kot drugo, kapo dol pred njuno inovativnostjo pri priredbah
filmske in rok glasbe. Tretjič pa največji poklon pred njuno predanostjo do
zadnjega daha, ko jima kaplja znoj z glave in ko z vsemi obraznimi mišicami
manifestirata ekstazo čarobnosti, ki jo izvabljata iz dveh zaobljenih,
pološčenih instrumentov, od najbolj opojnih nizkih tonov do najvišjih nebeških
not. Prisluhnite tejle ritmični mašini dveh čelov. Pri tem res ne moreš ostati
ravnodušen.
Na
TV si ogledam njun portret 2 obraza. Popolnoma me navdušita s svojo
iskrenostjo, ko priznata, da sta izmučena po 200 poletih z letalom v enem letu. Po petletnem garanju, ki jima je
prineslo slavo. O temnih plateh te zaslužene slave. O vrednotah, ki jih imata
(narava, vsi smo eno, potreba po miru in samoti, potreba po ustalitvi in
družini, kdo smo, kam gremo, o meditaciji in polnjenju baterij). Spregovorita
tudi o človeški povezavi, kako se dopolnjujeta, čutita, včasih tudi sporečeta. Dokumentarec
je tudi fotografsko zelo lep, saj je Lukova scena gozd, Stjepanova pa morje. Vmes
pa leta violončelo po zraku, med travo in po morju. Odštekano, kot sta odštekana tudi sama, in prava paša za oči in srce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar