Prejšnji
teden sta se v Torontu v besednem dvoboju pomerila naš Slavoj in kanadski
klinični psiholog B. Peterson. Napovedana téma je bila, ali je človek bolj srečen
v marksizmu ali v kapitalizmu.
Spet
bom v duhu žirantke Nike Ambrožič Urbas slikovno ponazorila srečanje: »To je
kot da bi dobrodušni kritično misleči bernardinec v ritmu polke poskakoval
okoli polikanega in anemičnega pudlja.«
Ne
dvomim, da sta fanta strokovnjaka na svojem področju. Izmenjevala sta si
obskurne besede, kot so »metanarrative, god's alienation from himself, opressors
and opressed« … Kot nekdanja zaprisežena marksistka sem z veseljem
prisluhnila Slavoju, ki pa se je z vsemi štirimi otepal oznake, da je marksist.
Peterson se je že v uvodnem nagovoru opravičil, da je le na hitro prebral Marxov
Kapital. Tako da sta peljala vsak po svojem tiru, se včasih ideološko srečala
in poenotila, si dajala komplimente, pol pa spet naprej vsak po svoje. Največji
izziv je bil Slavojevo vprašanje Petersonu, katere sedanje marksiste lahko
našteje. Točnega odgovora ni dobil. Kje pa je ostala sreča? Peterson je navedel,
da je sreča kot milost, da se pač zgodi in da ni odvisna od človekove volje.
Prosim? Po mojem sedanjem prepričanju budistke, je človek sam kreator sreče, ker
je to stanje posledica notranje naravnanosti.
Skratka
po tem mega dogodku sem ugotovila, da je filozofija premetavanje besed in
ideologij, oba imenitna filozofa sta se pa itak proglasila za pesimista, z
edino razliko, da se ima prvi za levičarja, drugi pa za desničarja. Ergo, sreče
ni niti v marksizmu niti v kapitalizmu. Jasno, srečo si moraš ustvariti sam, ne
glede na politični sistem. AMEN!
Ni komentarjev:
Objavite komentar