Danes se bom kitila s tujim perjem. Namreč moj učitelj joge je spisal tale odlični sestavek o nostalgiji po nekdanjih časih, ko je bil potrošnik še kralj in smo imeli vse "štacune" na dosegu roke. Resnično, duhovito in slikovito! Zagotovo tudi vi to doživljate...
„PROSIMO POČAKAJTE…….
Potreboval sem nek tehnični nasvet glede TV. Kličem operaterja. »Za nove naročnike pritisnite 1; za opis storitev pritisnite 2, za račune pritisnite 3, za tehnične nasvete pritisnite 4……itd.! «. Pritisnem 4. »Glu, Blu, Ta ta…. Vsi operaterji so trenutno zasedeni. Prosimo počakajte!« Čakam, vsakih 30 sek spet » Glu, Blu, ta ta … Vsi operaterji so še vedno zasedeni. Če želite lahko pustite vašo številko in vas pokličemo nazaj!« Odložim telefon, vklopim zvočnik in berem časopis. Takole, kakšne pol ure ali več. Pritisnem 1 in prekinem zvezo. Čakam na njihov poziv. Tisti in naslednji dan nič. Spet pokličem. »Zaradi povečanega števila klicev ne moremo odgovoriti. Prosimo pokličite kasneje!« Odložim in čez dobro uro spet pokličem in tako ves dan. Nič. Tudi njihovega klica ni. Tako ves teden.
Potreboval sem nek tehnični nasvet glede TV. Kličem operaterja. »Za nove naročnike pritisnite 1; za opis storitev pritisnite 2, za račune pritisnite 3, za tehnične nasvete pritisnite 4……itd.! «. Pritisnem 4. »Glu, Blu, Ta ta…. Vsi operaterji so trenutno zasedeni. Prosimo počakajte!« Čakam, vsakih 30 sek spet » Glu, Blu, ta ta … Vsi operaterji so še vedno zasedeni. Če želite lahko pustite vašo številko in vas pokličemo nazaj!« Odložim telefon, vklopim zvočnik in berem časopis. Takole, kakšne pol ure ali več. Pritisnem 1 in prekinem zvezo. Čakam na njihov poziv. Tisti in naslednji dan nič. Spet pokličem. »Zaradi povečanega števila klicev ne moremo odgovoriti. Prosimo pokličite kasneje!« Odložim in čez dobro uro spet pokličem in tako ves dan. Nič. Tudi njihovega klica ni. Tako ves teden.
Odločim se poklicati največjo trgovino z
elektroniko, morda pa tam dobim nasvet. Iščem številko. Objavljena je samo ena,
brezplačna številka. Odtipkam in čakam. Po nekaj objavah, da je operater
zaseden, končno dobim nek dekliški glas. Obrazložim svoj problem. Čutim
prijaznost, razumevanje, čisto biserno empatijo na drugi strani. A nasveta
gospodična nima, ker bi bilo potrebno vprašati strokovnjaka. Prosim, da naj me
zveže s strokovnjakom. Ne, to pa ne gre. Klicev na posamezna prodajna mesta ne
omogočajo, niti na lokacijo prodajnega mesta. Preustrežljiva deklica mi
obljubi, da me bo tehnični svetovalec poklical nazaj takoj, ko bo lahko.
Zahvalim se, zaželim prelesten dan in se poslovim ter odložim. Čakam klic.
Sedaj že dva. Nič, ne prvi dan, ne drugi dan. Tretji dan spet pokličem. Tokrat
deklica z bolj prodornim glasom. Aha, ta je zrelejša, ta bo vedela. Pa ni. Čudi
se, kako me niso poklicali nazaj, zabeleži moj klic in spet se prijazno
posloviva, oba polna razumevanja. Spet čakam klic.
Med čakanjem se spomnim, da moram naročiti še zdravila, ker grem moj zdravnik na dopust. Pokličem, povem kaj potrebujem in sestra mi pove, da bo elektronski recept čez 5 minut že v sistemu in, da lahko dvignem zdravilo v lokalni lekarni. Super, kako tole zdravstvo deluje. Zanima me, če imajo v lokalni lekarni moje zdravilo. Iščem številko – ni. Samo ena, brezplačna številka za vse lekarne na širšem področju Ljubljane. Pokličem in povem kaj bi rad – mojo lokalno lekarno. »Ja zakaj jo pa potrebujete?« dobim vprašanje. Jebela cesta, pa valda ne kličem lekarne, ker me zanimajo vijaki. Zdravila hočem in bi želel vprašat, če jih imajo na zalogi ob vseh varčevalnih ukrepih. OK, se me usmili svetovalka – posredovalka in dobim lokalno apoteko. Jok, ne morete dobiti, ker imamo tehnične probleme, dobim prijazen odgovor lokalne magistre. Naj poskusim čez kak dan! Od takrat je minilo kar nekaj dni in oni imajo še vedno »tehnične probleme«.
Odločim se, da zaprežem konje in se odpeljem naslednji vikend v Ljubljano, tistih 25 km bomo pa že zmogli. Šel bom v privatno apoteko, obiskal bom tisto trgovino z elektroniko in zgrabil za vrat svetovalca in še pri mojem operaterju se oglasim, ker mi je crknil daljinec za TV. Kar 3 muhe na en mah, splača se. Pa še pri najboljšem sosedu se oglasim po nekaj telečjega za obaro, ker lokalni najboljši sosed prodaja samo tisto, kar mu dostavijo in teletine mu pač ne dostavljajo, ker na kmetih so penzije majhne in je nihče ne kupuje. Žena me razsvetli, da bo čez vikend spet gužva, da ne bom imel kje parkirati in naj grem raje v sredo, ker v četrtek je vse zaprto zaradi državnega praznika.
Tiho sem in se zakopljem v računalnik ter iščem osamosvojitveni dogodek, ki naj bi ga praznovali 15. Avgusta. Zavem se, da je bilo takrat vojne že konec. Ampak žena e spet razsvetli, da je to cerkveni državni praznik. Kako cerkveni državni, ta besedna zveza vendar ne obstaja. Ali nismo v Ustavo zapisali, da sta Cerkev in Država ločeni? Vse trgovine zaprte! Kaj pa zdravniki, policaji, vojska? Kaj če nas kdo napade? Ne, ne, pravi žena, zdravniki delajo, da lahko zdravijo lačne. Policija dela, ker red pa mora biti. Potem se spomnim gasilcev. Kaj če zagori? Kaj če nastane povodenj? Ne ne, pravi žena, gasilci delajo, ne boj se… Hm, kaj pa bencinske črpalke? Na državni praznik se ljudje vendar vozijo in saj nismo v Avstriji, kjer ob nedeljah vse zaprejo in gredo v cerkev. Ne, ne, pravi žena. Bencinske črpalke delajo, naša lokalna do 20. Ure zvečer, na bližnji avtocesti a 24 ur na dan. Malo se mi že meša, spomnim se zadnje vsedržavne proslave na Kongresnem trgu pred kakšnim mesecem, ko so, čisto neustavno, v prvi vrsti sedeli vlada, sedanji in prejšnji predsednik države, ministri in vsi škofje in nadškofje in….. saj jim niti naziva ne poznam. Kaj smo Ustavo spremenili, ne da bi jaz vedel? A potem ni nič več sekularnosti in smo, kot Hrvati, ki so v vsakem trenutku bolj papeški od papeža samega? Že na spet, ne , ne, samo prilagodili smo se malo in to je demokracija.
Zaprežem konje in se podam v metropolo v ponedeljek. Najprej moj operater – zamenjati moram daljinca za TV. Prebijem se, po obvoznici, do tistega »mesta v mestu«, čeprav je kar daleč od mesta in je mesto zato prazno, ker so vsi ljudje iz Ajdovščine, Bavarskega dvora, Čopove ulice, Pošte in Cankarjeve sedaj tam, v »mestu v mestu«. Bledi obrazi se sprehajajo po tem mestu, upadli, s pogledom nekam daleč in vse me spominja na Muenchenško železniško postajo v 60-tih letih ob sobotah in nedeljah, kjer si srečal vse »zemljake« iz južne Nemčije, pa mnoge in bližnjih držav, ki niso imeli drugega dela, niti denarja za kaj drugega, kot da so se sprehajali po železniški postaji, iskali znane obraze in se počutili najbližje domu. Vse trgovine na pol prazne in vstopim v uradni prostor mojega operaterja. Na prvi pogled nabito polno. No, na drugi pogled ugotovim, da je polovica študentov, ki so zaposleni za čas počitnic in prijazno drezajo vate, kako ti lahko pomegajo, celo listek s številko ti odtrgajo in podajo. Tako pridem do številke, piše 67. Pogledm na ekran, na vrsti je 42. Takoj naredim analizo: od 8 delavnik mest je zasedeno samo eno. Štopam, koliko časa traja, da svetovalka opravi z enim naročnikom. Pridem na 12 minut. Hitra matematika mi pove, da bom na vrsti čez natanko 300 minut, če seveda svetovalka ne bo, med tem, odšla na malico. Ne vem, zakaj 8 razkošnih delavnih mest za pulti, če pa imajo samo eno svetovalko? Samo to ni moj problem.
Med čakanjem se spomnim, da moram naročiti še zdravila, ker grem moj zdravnik na dopust. Pokličem, povem kaj potrebujem in sestra mi pove, da bo elektronski recept čez 5 minut že v sistemu in, da lahko dvignem zdravilo v lokalni lekarni. Super, kako tole zdravstvo deluje. Zanima me, če imajo v lokalni lekarni moje zdravilo. Iščem številko – ni. Samo ena, brezplačna številka za vse lekarne na širšem področju Ljubljane. Pokličem in povem kaj bi rad – mojo lokalno lekarno. »Ja zakaj jo pa potrebujete?« dobim vprašanje. Jebela cesta, pa valda ne kličem lekarne, ker me zanimajo vijaki. Zdravila hočem in bi želel vprašat, če jih imajo na zalogi ob vseh varčevalnih ukrepih. OK, se me usmili svetovalka – posredovalka in dobim lokalno apoteko. Jok, ne morete dobiti, ker imamo tehnične probleme, dobim prijazen odgovor lokalne magistre. Naj poskusim čez kak dan! Od takrat je minilo kar nekaj dni in oni imajo še vedno »tehnične probleme«.
Odločim se, da zaprežem konje in se odpeljem naslednji vikend v Ljubljano, tistih 25 km bomo pa že zmogli. Šel bom v privatno apoteko, obiskal bom tisto trgovino z elektroniko in zgrabil za vrat svetovalca in še pri mojem operaterju se oglasim, ker mi je crknil daljinec za TV. Kar 3 muhe na en mah, splača se. Pa še pri najboljšem sosedu se oglasim po nekaj telečjega za obaro, ker lokalni najboljši sosed prodaja samo tisto, kar mu dostavijo in teletine mu pač ne dostavljajo, ker na kmetih so penzije majhne in je nihče ne kupuje. Žena me razsvetli, da bo čez vikend spet gužva, da ne bom imel kje parkirati in naj grem raje v sredo, ker v četrtek je vse zaprto zaradi državnega praznika.
Tiho sem in se zakopljem v računalnik ter iščem osamosvojitveni dogodek, ki naj bi ga praznovali 15. Avgusta. Zavem se, da je bilo takrat vojne že konec. Ampak žena e spet razsvetli, da je to cerkveni državni praznik. Kako cerkveni državni, ta besedna zveza vendar ne obstaja. Ali nismo v Ustavo zapisali, da sta Cerkev in Država ločeni? Vse trgovine zaprte! Kaj pa zdravniki, policaji, vojska? Kaj če nas kdo napade? Ne, ne, pravi žena, zdravniki delajo, da lahko zdravijo lačne. Policija dela, ker red pa mora biti. Potem se spomnim gasilcev. Kaj če zagori? Kaj če nastane povodenj? Ne ne, pravi žena, gasilci delajo, ne boj se… Hm, kaj pa bencinske črpalke? Na državni praznik se ljudje vendar vozijo in saj nismo v Avstriji, kjer ob nedeljah vse zaprejo in gredo v cerkev. Ne, ne, pravi žena. Bencinske črpalke delajo, naša lokalna do 20. Ure zvečer, na bližnji avtocesti a 24 ur na dan. Malo se mi že meša, spomnim se zadnje vsedržavne proslave na Kongresnem trgu pred kakšnim mesecem, ko so, čisto neustavno, v prvi vrsti sedeli vlada, sedanji in prejšnji predsednik države, ministri in vsi škofje in nadškofje in….. saj jim niti naziva ne poznam. Kaj smo Ustavo spremenili, ne da bi jaz vedel? A potem ni nič več sekularnosti in smo, kot Hrvati, ki so v vsakem trenutku bolj papeški od papeža samega? Že na spet, ne , ne, samo prilagodili smo se malo in to je demokracija.
Zaprežem konje in se podam v metropolo v ponedeljek. Najprej moj operater – zamenjati moram daljinca za TV. Prebijem se, po obvoznici, do tistega »mesta v mestu«, čeprav je kar daleč od mesta in je mesto zato prazno, ker so vsi ljudje iz Ajdovščine, Bavarskega dvora, Čopove ulice, Pošte in Cankarjeve sedaj tam, v »mestu v mestu«. Bledi obrazi se sprehajajo po tem mestu, upadli, s pogledom nekam daleč in vse me spominja na Muenchenško železniško postajo v 60-tih letih ob sobotah in nedeljah, kjer si srečal vse »zemljake« iz južne Nemčije, pa mnoge in bližnjih držav, ki niso imeli drugega dela, niti denarja za kaj drugega, kot da so se sprehajali po železniški postaji, iskali znane obraze in se počutili najbližje domu. Vse trgovine na pol prazne in vstopim v uradni prostor mojega operaterja. Na prvi pogled nabito polno. No, na drugi pogled ugotovim, da je polovica študentov, ki so zaposleni za čas počitnic in prijazno drezajo vate, kako ti lahko pomegajo, celo listek s številko ti odtrgajo in podajo. Tako pridem do številke, piše 67. Pogledm na ekran, na vrsti je 42. Takoj naredim analizo: od 8 delavnik mest je zasedeno samo eno. Štopam, koliko časa traja, da svetovalka opravi z enim naročnikom. Pridem na 12 minut. Hitra matematika mi pove, da bom na vrsti čez natanko 300 minut, če seveda svetovalka ne bo, med tem, odšla na malico. Ne vem, zakaj 8 razkošnih delavnih mest za pulti, če pa imajo samo eno svetovalko? Samo to ni moj problem.
Imam natančno 5 ur časa za druge
opravke.
Stopim do tiste nove, revolucionarne trgovine, nedavno odprte, kjer imajo, bojda, res poceni garderobo. Super, si rečem, kakšna majčka za tole poletje mi bo pa prav prišla, morda še kakšna jopica za jesen, pa nogavice potrebujem itd. Počutim se pa, kot včasih na Ponte Rossu v Trstu, vsaj glede na kvaliteto ponudbe. Nabito, naloženo, zmečkano, vonj po tržnici, vse Made in Bangladesh, China itd. Trgovina je pol prazna in tiste gneče, ki naj bi bila ob otvoritvi, da so morali na pomoč poklicati celo italijanske varnostnike, ni. Seveda me to spominja premočno na tiste svinčene čase, ko smo morali »švercati« kavbojke, kavo, riž, menjati razvrednotene dinarje pri Bulafiu in potem »cenkati« s tistimi Kalabrijci ali Romi ali kar koli so že bili ( pogrešamo tiste čase, kajne, ko se peljemo, brez postanka, čez mejo v Fernetičih in niti IVE ne moremo unovčiti )… S slabostjo v želodcu odidem iz trgovine in se zapodim v prvi bife na kavo. Tako mi mine ura, dve, tri …. Vrnem se k mojemu operaterju in glej, vrsta se krajša, moja številka bo kmalu. Poklican sedem na tisti stol pred svetovalko in začnem deklamirati tiste 2 strani teksta, ki sem si ga doma napisal, kako bi opravičil zahtevo o zamenjavi daljinca. Svetovalka me prekine, zahteva daljinca, izgine za nekaj sekund za nekimi vrati in se pojavi z novim, zapakiranim, v vrečki, z nasmehom. Prosi me naj le še podpišem nek dokument na elektronskem zaslonu, mi izroči daljinca in že kliče novo številko. Neverjetno. To sta najbrž dve podjetji. Tu opravim v nekaj trenutkih, na klic pa čakam že več, kot 10 dni. Ne, isto podjetje, samo najbrž druga oseba vodi vse skupaj.
Spet zaprežem konje in zbežim iz tega norega »mesta v mestu«. Obstajajo še druga nakupovalna središča, kjer bom opravil svoje naloge. Na vseh tistih krožiščih in križiščih, kjer nihče ne ve, kdo ima prednost, predvsem pa so vsi prepričani, da jo imajo oni, se počutim, kot na tistem sejmu o prometu na GR, kjer smo, kot pionirji, delali izpite za kolo. Zmešnjava, da si bil srečen, če si prišel cel ven. Na vsakem križišču je stala pionirka-miličnica in delila kazenske kupone za nepravilno vožnjo. Ni vedela, kaj daje in zakaj in komu. Uh, lepše bi bilo pozabiti tisti sejem, pa Ponte Rosso, IVO itd.
Popeljem se v šiško, k največjemu najboljšemu sosedu. Tam v garaži najdem parkirno mesto v kleti. V pritličju najdem voziček z nekim nastavkom in si ga sposodim. Pri informacijah vprašam, kaj je tisti nastavek. Kmet v mestu, saj veste. Razložijo mi, da je to nastavek za računalnik, s katerim sam odčitam ceno artikla, ki ga izberem in položim v voziček, na koncu pa dam robotu to napravico in robot mi ove, koliko denarja moram odšteti, izpraznim voziček in grem. Krenem torej po prodajalni, dobim mojo teletino, jo približam tistemu nastavku, ki zacvili, kot bo moja žena, ko bo pogledala ceno. Med potjo do blagajne naložim še nekaj stvari, ki jih prav tako nastavim računalniku in ko pridem do robota za obračun, zložim vse v vrečko, hočem plačat, pride resen, čokat mladenič in me prosi, naj stopim z njim do blagajne. Tam moram izprazniti vse vrečke, blagajničarka še enkrat vse lepo vpiše v svoj računalnik in na koncu mi pove, koliko sem dolžan. No, 5 EUR manj, kot je hotel robot in sem zadovoljen. Plačam in odidem do informacij in vprašam, v čem je prednost teh robotov, če moram vse še enkrat obračunat pri blagajni. Izvem, da sem se malce sumljivo obnašal in so predvidevali, da sem kakšno stvar vtaknil kar v žep, zato sem moral na kontrolo. Hm, si mislim, škoda da res nisem, ker žepov mi pa niso pregledali. Samo moj ego je užaljen in tisti tam sosed je odtlej na mojem črnem seznamu.
Stopim še do edine, privatne, lekarne. Tehnični problemi? Lepo vas prosim, mi pa že nimamo nikakršnih problemov. Samo državne lekarne jih imajo. Le škoda, da nas je samo še pet (5) ostalo v Ljubljani, ker so ostalim odvzeli licence in koncesije. Klikne na računalnik, v lepo vrečko zloži zdravila in se prijazno poslovi. Z odprtimi usti stopim spet v garažo po svoje konje…
Zapeljem se, po obvoznici, v spet drugo nakupovalno središče. Ni sicer »mesto v mestu«, bolj »vas v mestu«, manjše, bolj pregledno, pa vseeno dobiš vse. Ni tistih bledih obrazov s praznimi pogledi in tu se dobro počutim. Parkiram pred vrati največjega trgovce z elektroniko, izvlečem govor za tistega svetovalca pri računalnikih in vstopim. Dovolj prostorna trgovina, na informacijah me simpatična mladenka pospremi do računalniškega oddelka in preden odprem pošteno usta, prodajalec že drži v roki napravico, ki jo iščem. Razlaga mi, kako jo namestiti, kaj počne, česa ne, me prijazno pospremi do blagajne in mi zaželi prijazen dan. Plačam in spet sem zunaj. Točno 4 minute. Uf, če pomislim, da bi doma še vedno čakal na tisti klic.
Po tisti dolgi, ravni cesti se peljem proti domu. Obiskal sem 3 največja nakupovalna središča. Od česa živijo vse te trgovine? Včasih, ko sem živel še v mestu, smo imeli nasproti naše hiše pekarno, ki je pričela prodajat kruh ob 6. Uri zjutraj. Najboljši sosed se danes odpre ob 9. Uri. V hiši naprej na vogalu je bila Manufaktura – srajce, majice, puloverji, nogavice. Hišo naprej špecerija – taka s pultom, kjer si bil postrežen in kjer je vedno prijetno dišalo po mortadeli. Tri hiše naprej mlekarna, kjer si dobil zajtrk že ob 6. Uri zjutraj pa še mleko so dostavljali na dom v tistih steklenicah, od katerih je bil najboljši zamašek, na katerega se je prijela debela smetana. Na drugem vogalu, nasproti Manufakture, je bila Drogerija.
Stopim do tiste nove, revolucionarne trgovine, nedavno odprte, kjer imajo, bojda, res poceni garderobo. Super, si rečem, kakšna majčka za tole poletje mi bo pa prav prišla, morda še kakšna jopica za jesen, pa nogavice potrebujem itd. Počutim se pa, kot včasih na Ponte Rossu v Trstu, vsaj glede na kvaliteto ponudbe. Nabito, naloženo, zmečkano, vonj po tržnici, vse Made in Bangladesh, China itd. Trgovina je pol prazna in tiste gneče, ki naj bi bila ob otvoritvi, da so morali na pomoč poklicati celo italijanske varnostnike, ni. Seveda me to spominja premočno na tiste svinčene čase, ko smo morali »švercati« kavbojke, kavo, riž, menjati razvrednotene dinarje pri Bulafiu in potem »cenkati« s tistimi Kalabrijci ali Romi ali kar koli so že bili ( pogrešamo tiste čase, kajne, ko se peljemo, brez postanka, čez mejo v Fernetičih in niti IVE ne moremo unovčiti )… S slabostjo v želodcu odidem iz trgovine in se zapodim v prvi bife na kavo. Tako mi mine ura, dve, tri …. Vrnem se k mojemu operaterju in glej, vrsta se krajša, moja številka bo kmalu. Poklican sedem na tisti stol pred svetovalko in začnem deklamirati tiste 2 strani teksta, ki sem si ga doma napisal, kako bi opravičil zahtevo o zamenjavi daljinca. Svetovalka me prekine, zahteva daljinca, izgine za nekaj sekund za nekimi vrati in se pojavi z novim, zapakiranim, v vrečki, z nasmehom. Prosi me naj le še podpišem nek dokument na elektronskem zaslonu, mi izroči daljinca in že kliče novo številko. Neverjetno. To sta najbrž dve podjetji. Tu opravim v nekaj trenutkih, na klic pa čakam že več, kot 10 dni. Ne, isto podjetje, samo najbrž druga oseba vodi vse skupaj.
Spet zaprežem konje in zbežim iz tega norega »mesta v mestu«. Obstajajo še druga nakupovalna središča, kjer bom opravil svoje naloge. Na vseh tistih krožiščih in križiščih, kjer nihče ne ve, kdo ima prednost, predvsem pa so vsi prepričani, da jo imajo oni, se počutim, kot na tistem sejmu o prometu na GR, kjer smo, kot pionirji, delali izpite za kolo. Zmešnjava, da si bil srečen, če si prišel cel ven. Na vsakem križišču je stala pionirka-miličnica in delila kazenske kupone za nepravilno vožnjo. Ni vedela, kaj daje in zakaj in komu. Uh, lepše bi bilo pozabiti tisti sejem, pa Ponte Rosso, IVO itd.
Popeljem se v šiško, k največjemu najboljšemu sosedu. Tam v garaži najdem parkirno mesto v kleti. V pritličju najdem voziček z nekim nastavkom in si ga sposodim. Pri informacijah vprašam, kaj je tisti nastavek. Kmet v mestu, saj veste. Razložijo mi, da je to nastavek za računalnik, s katerim sam odčitam ceno artikla, ki ga izberem in položim v voziček, na koncu pa dam robotu to napravico in robot mi ove, koliko denarja moram odšteti, izpraznim voziček in grem. Krenem torej po prodajalni, dobim mojo teletino, jo približam tistemu nastavku, ki zacvili, kot bo moja žena, ko bo pogledala ceno. Med potjo do blagajne naložim še nekaj stvari, ki jih prav tako nastavim računalniku in ko pridem do robota za obračun, zložim vse v vrečko, hočem plačat, pride resen, čokat mladenič in me prosi, naj stopim z njim do blagajne. Tam moram izprazniti vse vrečke, blagajničarka še enkrat vse lepo vpiše v svoj računalnik in na koncu mi pove, koliko sem dolžan. No, 5 EUR manj, kot je hotel robot in sem zadovoljen. Plačam in odidem do informacij in vprašam, v čem je prednost teh robotov, če moram vse še enkrat obračunat pri blagajni. Izvem, da sem se malce sumljivo obnašal in so predvidevali, da sem kakšno stvar vtaknil kar v žep, zato sem moral na kontrolo. Hm, si mislim, škoda da res nisem, ker žepov mi pa niso pregledali. Samo moj ego je užaljen in tisti tam sosed je odtlej na mojem črnem seznamu.
Stopim še do edine, privatne, lekarne. Tehnični problemi? Lepo vas prosim, mi pa že nimamo nikakršnih problemov. Samo državne lekarne jih imajo. Le škoda, da nas je samo še pet (5) ostalo v Ljubljani, ker so ostalim odvzeli licence in koncesije. Klikne na računalnik, v lepo vrečko zloži zdravila in se prijazno poslovi. Z odprtimi usti stopim spet v garažo po svoje konje…
Zapeljem se, po obvoznici, v spet drugo nakupovalno središče. Ni sicer »mesto v mestu«, bolj »vas v mestu«, manjše, bolj pregledno, pa vseeno dobiš vse. Ni tistih bledih obrazov s praznimi pogledi in tu se dobro počutim. Parkiram pred vrati največjega trgovce z elektroniko, izvlečem govor za tistega svetovalca pri računalnikih in vstopim. Dovolj prostorna trgovina, na informacijah me simpatična mladenka pospremi do računalniškega oddelka in preden odprem pošteno usta, prodajalec že drži v roki napravico, ki jo iščem. Razlaga mi, kako jo namestiti, kaj počne, česa ne, me prijazno pospremi do blagajne in mi zaželi prijazen dan. Plačam in spet sem zunaj. Točno 4 minute. Uf, če pomislim, da bi doma še vedno čakal na tisti klic.
Po tisti dolgi, ravni cesti se peljem proti domu. Obiskal sem 3 največja nakupovalna središča. Od česa živijo vse te trgovine? Včasih, ko sem živel še v mestu, smo imeli nasproti naše hiše pekarno, ki je pričela prodajat kruh ob 6. Uri zjutraj. Najboljši sosed se danes odpre ob 9. Uri. V hiši naprej na vogalu je bila Manufaktura – srajce, majice, puloverji, nogavice. Hišo naprej špecerija – taka s pultom, kjer si bil postrežen in kjer je vedno prijetno dišalo po mortadeli. Tri hiše naprej mlekarna, kjer si dobil zajtrk že ob 6. Uri zjutraj pa še mleko so dostavljali na dom v tistih steklenicah, od katerih je bil najboljši zamašek, na katerega se je prijela debela smetana. Na drugem vogalu, nasproti Manufakture, je bila Drogerija.
Prodajalke so vedno prijetno dišale in
imeli so vse, od »špangce« do škarij za nohte in zobne paste. Hišo naprej je
bila Zelenjava. Če se ti ni dalo na 10 minut oddaljeni trg, si dobil tu vse,
kar je rastlo na poljih in njivah. Še hišo naprej debeli mesar Nace. Resda ni
imel nikoli teletine, je pa imel svinjske »kremenatlce« in nas je naučil, da je
najboljša riba svinjska ribica. Pa pljučka je imel,ki jih danes ne dobiš več in
so bila tako dobra v juhi s polžki. Nasproti je kraljeval mestni zapor z
ogromnimi, debelimi zidovi, stražarnico, rešetkami na oknih stavb. Na koncu
ulice je bila Grafika – knjige, zvezki, papir, pisala, barvice…. Danes mora
mestni človek za vse v tista »nakupovalna središča«, do katerih prideš le z
avtobusom ali avtom. Pa od kod toliko kupcev, saj prebivalstvo Ljubljane se ni
toliko povečalo. Kupna moč?
Pripeljem domov, montiram tisto
zadevico, vzamem tableto, dam stvari od najboljšega soseda v hladilnik, sedem v
naslanjač in prižgem TV. Na vrsti so spet reklame, ki tako zasedajo 2/3
programa. Zaprem oči in steče mi film o tistih časih, ko nismo imeli telefona,
nismo imeli televizije, samo ena apoteka je bila, rekli smo v »Bolniški
blagajni«. Imeli smo samo radio, neki stari Lorenz, ki smo ga dobili, po osvoboditvi,
zadaj za skladiščem Naproze na Masarykovi, kamor so jih uskladiščili še
Italijani po zaplembi. In spomnim se mesarja debelega Naceta, tiste male, suhe
prodajalke zelenjave, pa vonjav v drogeriji, vonja po svežem kruhu vsako jutro
okoli 5. Ure, ko so ga pripeljali v Pekarno. Pa vonja po mortadeli v
»špeceriji«, oblizovanja zamaškov mleka, prvih kemičnih svinčnikov v Grafiki,
pa IVE, Lee kavbojk, All Stark in rdečih pomaranč iz Trsta…. Kar ustavim ta
film, ker nikamor ne pelje. Tudi smučanja pod Rožnikom ni več, ni skakalnice v
Šiški, ni matineje v Domu milice, ni, ni, ni ……
Nekdo je rekel: »Ko dež pade na zemljo, ga ne moreš vrniti v nebo!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar