Ženska z rdečim škorenjčkom

Glede škorenjčkov poznamo pravljico Obuti maček, v kateri se bistri muc obleče v plemiča in ukani kralja, da postane bogati markiz.

No, meni boleči škorenjček na desni nogi ne bo prinesel slave pri kralju, ampak upam, da mi bodo spretne roke kirurgov v Valdoltri povrnile nekdanjo kolikor toliko gibko hojo. Tudi če samo po ravnem, tudi če bo potrebna daljša rehabilitacija po napovedani operaciji. Prvi pregled imam napovedan, pazite: 9. decembra 2019, to je čez tri mesece in pol.

Seveda se kot vsakega problema tudi tega lotevam projektno. Miselni vzorec je takšen:

-          Kaj mi pomaga pri gležnju?

-          prilagoditev obremenitve, dobra obutev z ravnim podplatom, reiki terapija, golden fingers moje zdravilke, plavanje, kolesarjenje, masaža s konjsko mažo, razgibavanje, joga, vera v uspešno operacijo

-          Kaj mi škoduje?

-          strah pred neuspehom operacije in bolečinami pri okrevanju, gledanje ljudi v noge in zavidanje njihovega lahkotnega koraka, žalost ker ne morem v svoj gozd ali na potovanje

-          Kako ukrepati do želenega cilja?

-          vsak dan napadati sovražnika v obliki slabih in žalostnih misli, zamenjati negativo s pozitivo, ohraniti humor in se spomniti posvetila Martina Luthra Kinga iz mojih Svitanj:

Če ne moreš leteti, potem teci;

Če ne moreš teči, potem hodi;

Če ne moreš hoditi, potem se plazi;

karkoli pa že počneš, se moraš premikati.

God bless!

Ko sem ravno pri Svitanjih, sem se spomnila na svoj blog, ki sem ga objavila pred dvemi leti z naslovom Dolina šentflorjanska, namenjen knjižničarkam iz Škofje Loke. Predstavitev moje knjige so namreč zavrnile, ker jih je skrbelo, da bi »rakava« tematika vznemirjala obiskovalce. Tisti, ki ste knjigo prebrali, veste, da je v  Svitanjih bolj malo »rakave« problematike, če pa že je,  je vsebina izključno spodbujevalna.

No, pa se je zgodila Bronja Žakelj in njeno pranje perila:  »rakava« zgodba na kvadrat ali tretjo potenco. Priznam, da je njena knjiga odlična in da je tudi širši opis nekega preteklega časa in prostora. Založba ji najprej ni želela izdati knjige, to se je zgodilo šele na priporočilo njenega prijatelja Boštjana Videmška. Ko je Bronja prejela še kresnika, so se ji seveda odprla vrata v vse knjižnice, ki kar pokajo po šivih. 5. septembra bo imela predstavitev tudi v škofjeloški knjižnici. Nisem zavistna. Sočustvujem z Bronjino boleznijo in ji čestitam za pogum, kako je raka premagovala in kako kruto iskreno ga je potem secirala v svoji knjigi.

Si pa vseeno ne morem kaj, da ne bi ugotovila, kako je lahko ista tematika enkrat spregledana, potem pa naenkrat zasije iz blata, kot bleščeč diamant. Če si ob pravem času na pravem mestu. Vseeno sem hvaležna tistim (redkim) knjižnicam, ki pa so mi omogočile, da se je svitalo in da se je prižgala kakšna iskrica upanja v srcih in nasmeh na licih obiskovalcev kljub težki tematiki.

P.S.: Veliko opravičilo knjižničarkam v Škofji Loki, ker predstavitev knjige ne bo tam, ampak na drugi lokaciji v Loki s pogostitvijo za 10 €. Mea culpa, mea maxima culpa