Material, ki se te dni zelo dobro prodaja poleg mask in razkužila, je pleksi steklo. Pogosto ga vidimo na televiziji kot pregrado med gosti pa v trgovinah med blagajničarko in stranko. Vidiš, kako prej precej nepomemben produkt postane naenkrat številka 1.
Nov pojav na naših cestah so tudi kolesarji s kvadratnim nahrbnikom na rami. Woltki, prekarci, ki kot polžki v vseh vremenskih razmerah prevažajo hrano po domovih. Ko si je eden od njih na stopnicah Frančiškanske cerkve privoščil burek za malico, ga dobri bogec ni zaščitil pred policajem, ki mu je napisal kazen za nenošnjo maske.
Na temo dostave hrane si ogledam francoski film tedna. Kako znajo ti Francozi posneti prisrčen film z junaki s ceste, brez pretirane patetike, tudi če gre za resna življenska vprašanja. Tukaj se srečata neuki a bistri dostavljalec hrane na kolesu in ostareli doktor, ki je ponoči dežurni zdravnik na domu. Ker zdravnika useka v križu, ga pri pacientih nadomešča dostavljalec hrane, ki ga po telefonu usmerja nepokretni zdravnik. Smeha polna kapa v kakšnih situacijah se znajde. Na primer pri bogataših, ko ga obtožijo, da je šušmar in se možato postavi zase, da so v njegovi družini že dve generaciji zdravnikov. Ali pa pri stranki, ki ji prvič dostavi morsko hrano, drugič ga pa pride zdravit na dom. Si mislim, da bi takle film zelo rada gledala na silvestrovo namesto tistih limonad o romanci na Božič in Božičnih željah in Čudežu na nevem kateri cesti …
Koronica še kar divja med nami. Na Kongresnem trgu se vije dogla vrsta čakajočih na brezplačni test, da bodo, kot pravijo, lahko obiskali svoje domače. Če ste prebrali od Izarja strip, veste, kako se koronček Jeff bori, da bi postal navaden nahod in da mu ljudje, ki jih napade, ne bi umirali. Zdaj se je malemu korončku pridružil še Big Brother iz Velike Britanije. Ki je seveda tako kot se pri Angležih spodobi, še bolj imeniten kot običajni vuhanski ali evropski. Brexit je pa le postavil mejo med Britanijo in Evropsko unijo, tako da zdaj lahko velikega brata ustavimo na meji pri Dovru in v zraku. Brez slabe vesti. Kar imejte ga, si mislimo Evropejci, a ga že imamo tudi mi, ker je že pri naših sosedih, v Italiji.
Prevajalska aritmetika
Pred časom sem pisala o čustveni aritmetiki. Danes pa je na meniju prevajalska aritmetika. Z našo projektno vodjo nekaj mešetariva glede prevodov, ki jih moram prevzeti. Ker je stiska z roki vse večja, me vse bolj stiskajo ob zid. Napišem, da naj mi ne računajo dnevne norme 4 strani neto, ker rabim še čas, da prevod še enkrat preberem in poenotim. Pa se v debato vključi naš omniprezentni direktor. Kaj? Da rabim za 32 strani še en dan za finalizacijo? To pa ne gre! Pa mi začne s svojim matematičnim in kapitalističnim umom dokazovati, da so za vse prevajalce pogoji enaki! Da če si starejši bi moral delat hitreje in ne počasneje. Da je sicer kakovost pomembna, a norma je norma. Saj nisem pričakovala nič drugega a vseeno malo boli ta suhoparni kapitalistični duh. Kot da smo stroji! Ti kar delaj Darja po 6 ur in še kakšno soboto, si pač sama kriva, da v skladu z občim pravilom ne delaš hitreje ampak počasneje. Vmes si pa privošči kakšen Merci iz XXXL kolekcije, da ti bo lažje, hihi.
Kaj nam pa morejo
Za konec pa nekaj romantičnih prizorov s terena. Ni lepšega, ko se na sprehajalnih poteh ob pol petih prižgejo oranžne lučke.
Takrat vsem, ki jih imam rada, pošljem dobro misel.
Na žametnem nebu pa se istočasno odigrava simfonija planetov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar