Valdoltra for nothing
Naslednji dan po hudi uri na naši obali, imam kontrolni pregled v Valdoltri. Res je, da sem obvestilo dobila še za časa svobodnejših korona časov, preverjala pa tudi nisem, ker je pisalo, da pokličeš samo če nisi zdrav. Veselo zakorakam čez primorske potoke, ki se valijo s hribčkov. Na kapiji začne striček brskati po spisku dnevnih pacientov. Ja gospa, niste na seznamu. A niste dobili nobenega obvestila o preklicu. Nak, nisem, si mislim, zakaj bi drgač prišla sem. Vseeno se me usmilijo in me pustijo do sprejema. Prijazna deklica pravi, da so mi prejšnji teden poslali obvestilo o preklicu današnjega pregleda. No, res nisem nič dobila. Za kdaj ste me pa zdaj naročili? Ja, gospa, vse preglede smo prestavili na nedoločen čas. No, pol mi je pa itak vseeno, če nisem dobila pošte.
Mislim si, hihi, sem pa le prišla iz svoje občine, na meni tako drago morje. Je črnomodre barve, nad njim sivi oblaki, proti Hrvaški se pa že lepo jasni. Hrvati imajo povsod srečo. Pofotkam tele ladjice. Na prvi fotki so še svobodne. Na drugi so pa že ujete v mrežo, kot mi, ujeti v lovke tele korone.
Koliko je v nas še ostalo humorja? Na FB naletim na odličen strip Izarja Lunačka: Če vas zanima, kako so se rojevali mali korončki in kakšno bitko bijejo za ohranitev svoje vrste, si nujno preberite tukaj.
Ko hodim po mestu, mi v oči pade tale skulptura.
Kar nagonsko začutim, da je simbol moči in vztrajnosti. Taka moraš biti, draga Darja v teh časih. Nabiltati se in ne popuščati. To je kot akupunktura, dobiš, kar potrebuješ v tisto točko, ki jo potrebuješ …
Mesto je okrašeno, nekako samotno, čeprav se po ulicah sprehaja nekaj družin. Ni vinčka, ni štantov, ni pogovora s prijatelji… Še povodni mož ne ugrablja več lepih mladenk, da bi z njimi zaplesal med valove.
No, smo pa vsaj zdravi! Kje je pa tista sreča iz naslova? Vsak jo mora pač sam najti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar