Včeraj se je odvilo zadnje dejanje poslavljanja od Verisa, ki ga je mladi prestolonaslednik Verbič prodal drugemu prevajalskemu podjetju. Boste rekli, da to ni nič posebnega, podjetja se vsak dan prodajajo, združujejo, propadajo. Res je. Ampak to podjetje ni katero koli podjetje. Že samo razčlenjeno ime veliko pove, in sicer: verodostojne etične razumne intelektualne storitve.
V današnjem divjem neoliberalnem času je že to, da si verodostojen in etičen, vsaj nenavadno, če ne kaj več. Pa to ni bilo samo na papirju. Boris, ustanovitelj podjetja in moj veliki prevajalski učitelj, nam je bil zgled svetovljanstva in delavnosti. Do treh ponoči je pregledoval prevode vsaj v petih do sedmih jezikih. Žena pravi, da je še v sanjah govoril v latinščini ali poljščini. Morda je bil malo manj spreten v človeških odnosih, vendar je imel srečo pri izboru ekipe delavnih in vestnih prevajalcev. Ti so predvsem LJUDJE, v pravem pomenu besede. Odkriti, iskreni, nikoli zavistni, zvesti, prizadevni, včasih malo introvertirani. Po Borisovi smrti smo prišli v roke sinu, ki je še manj spreten v človeških odnosih. Ko je prišlo do težav, si je najraje dopisoval z zaposlenimi, in to v doooolgih in psihološko zapletenih mailih, ki so kaj hitro prerasli v osebna obtožbe pod trebuhom. Malokrat nam je dal priznanje, da smo podjetje ljudje in da mu mi prinašamo denar, da se lahko posveča svojim številnim športnim dejavnostim. Ko se je naveličal menedžiranja, si je rekel: “No more Mr. Nice Guy” in nas je prodal agenciji Biro 2000, ki jo vodita hektični, nekdanji mož in žena, ki s sabo nosita hipoteko pretekle partnerske zveze.
No, po grenki zdravici še v Verisovih prostorih v Stegnah, se s sodelavci dobimo v lokalu pri Kinu Šiška. Počutim se kot da bi mi amputirali ud. V Verisu sem pustila 15 let življenja, tu sem spoznala marsikatero sorodno dušo, preživela raka, se soočala s svojimi prevajalskimi dosežki in omejitvami … Kaj naj rečem. Kmalu se selimo na Šmartinko, kjer bosta pometali novi dve metli. Ostaja prevajalska ekipa prijateljev in še leto in pol do penzije. Pol pa k Erjavcu ali Pivčevi ali kakšnemu drugemu vodilnemu od penzionistov.
Itak pa je jutri nov dan!
Hej Darja, danes sem odkrila tvoj blog! Pri tem zapisu me je kar preplavilo - uh, kup spominov, stvari, za katere sem že mislila, da sem jih pozabila. Dobrih in slabih. Pa en kup štosov in veliko smeha v tisti pisarni v 4. nadstropju :-)
OdgovoriIzbrišiŠkoda, da je Tadej prodal! Škoda, da kupec ni kdo, ki ga ne bi poznala in bi lahko upala, da bo kaj spremenil na bolje :-)
Srečno in mirno še v tej zadnji etapi pred penzijo!