Legenda pravi, da ko je Bog delil koščke zemlje, je dal najlepšega Bohinjcem. Ejga, s tem se popolnoma strinjam. Še ko sem bila majhna deklica, sem v Ukanc hodila z mamo in očetom v hišico Pr'Cvar. Potem sva z očetom pozimi hodila v železniške hišice malo naprej, poleti pa z tja z vso družino. Ni izostalo, da sem tam spoznala svojega prvega resnega fanta Đorđeta, klenega Vojvodinca, ki je bil sin očetovega sodelavca na Železnici iz nekdanje Avtonomne pokrajine.
Mnogo pozneje je sledilo vsaj petletno obiskovanje Bohinjske Bistrice. Najbolj mi je ostalo v spominu, da je imela trgovina ob sobotah happy hour in smo poceni spili celo gajbo pira. To je bilo še štetje pred Janom (podobno kot pri štetju pred in po Kristusu). Našega štetja sva se z Janom neko soboto odpeljala z Meganom na Vogel. Na polovici ceste ob jezeru nama je dol padel izpušni lonec. Serviser iz Stare fužine ga je provizorično privezal in potem smo glasno hrumeli čez vasi do njegove delavnice.
Letos sem se odločila obiskati te kraje na vavčer, ki nam ga je država velikodušno podarila, da podpremo turizem naše dežele. Point je seveda, da kakšen dan ali dva bivaš na bone, zraven pa zapraviš še enkrat tolk za hrano, pijačo in druga doživetja. No, mi smo si privoščili celodnevni najem koles. Steza med Bohinjsko Bistrico in Bohinjem je res lepa, vije se med travniki, ob rečici, tudi klancev ni preveč … Ker smo adrenalinci, se odločimo okusiti tudi stezo ob cesti mimo jezera. Tukaj je že več grabnov in grušča. Počijemo ob Savici. Kakšna divjina, nikjer nikogar, samo kakšen supar privesla in se obrne, ker hitro nasede na prod. A bi šli še do slapa Savice? Pa pejmo. Ura je že 12. V spominu ponavadi ostanejo samo lepe stvari in jaz se spomnim, da sem pred davnimi tridesetimi leti pešačila do slapa in da je bila cesta lepa in široka. Noge imam že težke in sopiham. Izza ovinka se cesta postavi navzgor in vse več je vzponov. Z Geo sestopiva s kolesa, dečki pa se seveda veselo odpeljejo naprej. Fuck. Sem že zelo zadihana in vse večkrat počivam. Pogledam sprednjo zračnico in vidim, da se je sploščila kot palačinka. Fajn, kaj pa zdej? Kolo moram vseeno pririniti do koče pod slapom in poklicati najemodajalca koles. Je mal zajebanta, pravi: »Gospa, kar na eno kavico pejte, jaz pa vam pripeljem novo kolo.« OK. Se je zgodilo. Za spust izberemo asfaltno cesto. Kako paše po klancu navzdol, samo na žalost je precej prometna in imaš vozila pred in za sabo. Po dolini gre super in potem sledi zaslužen počitek na plaži v Ribčevem Lazu.
Pogled na okoliške hribe je prelep. Samo gledam in uživam. Spet spravim doživetje v mapico »Lepa doživetja«.
Zdaj pa sledi tisti sestavek o pomenu družine. Če najprej pogledam svojo družino, je odlično, da se družimo in da imamo skupne interese. Res je, da glave družine na žalost ni zraven, a kaj, ko ga je bolezen pripeljala do tega, da se najbolj varno počuti doma. Saj imam v primerjavi z dvajsetimi leti nazaj, ko smo harali tu okrog, tudi sama precej manj moči, a se še vedno borim.
Opazujem družine okoli sebe, ki poležavajo na trati kot v kakšnem rajskem vrtu. Razvrstim jih pod 1. družine z od enim do štirih otrok. Večinoma igrajo družabne igre, so dobro organizirani in imajo s sabo vse od hrane in pijače, da ne bi bili otroci tečni.
2. Starejši pari, samo mož in žena, ki imata pogosto psa. Otroci so najbrž že na svojem, onadva sta pa še fit in se lahko na stara leta posvečata svojim hobijem.
Pod 3. istospolni pari: ugledam dva moška prijatelja, lepo grajena, lepo negovana. Enaka skrb za hrano in pijačo. Slišim dialog »A boš Laško? Ja dej, model.«
4. Opazujem dva lezbična para. V zraku čutiš njuno pripadnost. Prvi par igra neke intelektualne igre, podobne dominu. Drugi se vneto pogovarja in se osveži v jezeru (cca 17 stopinj, joj zzzebe).
Evo, to so ta partnerstva, ne glede na spol ali število. Družina je tista osnovna celica, znotraj katere zadovoljujemo svoje socialne potrebe. Stala naj bi ti ob strani, ko si v težavah. Družine tudi ščitijo kakšne svoje skrivnosti in so paravan pred zunanjim svetom.
Na žalost zadnje čase v Sloveniji družine propadajo zaradi nasilja v družini. Dolenjc je svojo ženo kar zažgal iz maščevanja, včeraj se jo je pa drugi polotil s sekiro in jih z enim zamahom zadal skoraj smrtni udarec. No, to pa, presvitli Slovenci, ni lepo.
Je pa seveda odraz tega podivjanega časa, polnega napetosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar