Ozri se proti domu, angel
To je sicer naslov romana, ki pa nima zveza s tem zapisom. Kje je dom in kdo je angel? Dom je zame tista začetna točka bivanja, prapočelo, iz katerega prihajamo, prva zaigrana nota, prva misel, prva beseda… Pravibracija. Težko ga opišem. Občutim ga v meditaciji. Kot Mir. Ravnotežje. Odsotnost in Prisotnost. Nič in Vse. Toploto in Ljubezen. In Svetlobo, veliko svetlobe in mehkobe.
Kdo je angel? To smo mi vsi. Naša subtilnejša, zrelejša in bolj duhovna oblika bivanja. Vibracija brez jeze, žalosti, zamer, materialnosti …
V stavku iz tega naslova je zbrana vsa filozofija mojega življenja.
Maske gor, maske dol
Kupim si rogljiček. Spomnim se filma Sam doma, ko Kevin izziva svoje izgubljene starše, češ pridite pome, ležim v postelji in jem junk hrano. Spustim masko na vrat in si mislim: policaji, jem rogljiček, pridite pome in me oglobite!
Potem grem naprej po Celovški. V kateri lokal lahko sploh grem? K optiku. Sem že bila, ko sem uničila sončna očala, so mi prodali nove okvirje. 130 €, Bam. V Tkanino po pidžamo. Nak. Zaprto. V Papirnico po darilne kuverte. Nak. Zaprto. Končno najdem odprt lokal Bonboniera. Uau. Kolk kiča: angelčki, mucki, prtički, celo lep Klimtov servis je vmes. Kar brskam po artiklih in sem vesela nad asortimanom. Kupim malo tega in onega. Tudi masko z Vam Goghovim motivom zvezdnate noči. Naj saj maska bo malo sanjska, če že korona ni.
Moja nakupovalna duša je vsaj za nekaj časa potešena!
30. november 1986
Bila je nedelja, po dnevu Republike, 29. novembru, ki smo ga takrat še praznovali v Jugi. Rok za rodit sem imela prav na dan Republike. Ker z J-jem še nisva živela skupaj na podstrešju, sem pri njem prespala v spodnjem stanovanju. Zjutraj me začne črvičiti po trebuhu, točneje po maternici. To bo to, si rečem, začetek. V glavi brskamo po prebranih navodilih, kako dihati in meriti čas med popadki. Časa med njimi ni kaj veliko, recimo samo 3 minute in ni lepega veznega naraščanja iz 15 min in potem počasi vse pogosteje kot pri senzorjih za vzvratno vožnjo. Ker nisem kakšna organizirana ženska, ki ima že dolgo pripravljeno torbo s potrebščinami za v porodnišnico, na hitro zmečem skupaj nekaj najnujnejših pritiklin. Svežih hlačk nimam s sabo, bom vzela kar ene Jožetove, saj jih tam ne bom potrebovala. V porodnišnici pa veselica, močni popadki, ki ne naredijo svojega. Mal mi popadke zmanjšujejo, potem pa spet pospešujejo. Vmes bi kar odšla s postelje in se vrnila drugič nazaj. Pa pač ne gre. Treba je iti do konca, pritiskati, pritiskati mama. Končno s skupno močjo napritiskamo ven deklico, težko 3600 gramov. Kakšna sreča, rojstvo kot čudež, pa še za domov dobiš otroka, hihi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar