Ležim na kavču in gledam TV
Ogledam si intervju z JJ. Rečem si: “Bodi odprta in si ustvari svoje mnenje o njem”.
Nikoli mi ni bil simpatičen, še takrat, ko je bil junak v zgodbi JBTZ ne. Ampak človek mora biti objektiven. Ko je sproščen in se nasmeje, še kar gre. Miselne funkcije tud, nimam pripomb. Osebnostno pa seveda control freak, z narcistično motnjo. Izjave: “Poznam Lizbonsko pogodbo, sam sem jo podpisal.”
“Evropska unija je navzven ena, v ozadju pa druga, samo vi (navadni zemljani) tega ne vidite. Jaz se borim za pravični mehanizem dodeljevanja pomoči državam članicam.”
“Najboljši odnosi z Ameriko so bili, ko sem bil jaz na oblasti.”!!?
Samo JAZ, JAZ, JAZ. Kot nekoč v Franciji sončni kralj Ludvik XIV, L’Etat c’est moi. Bog mi pomagaj, ampak taki osebnosti bi bilo treba odvzeti opravilno sposobnost, ker pod nobenim pogojem ne bi smela imeti oblasti.
Tudi med intervjujem mu izletijo cinične izjave. Pa mu jih niti toliko ne zamerim, ker vem, da vlada dela pod težkimi pogoji. Hotel je poudariti, da je najlažje nič delati in kritizirat. Samo vseeno imamo svojo glavo, s katero mislimo in imamo tudi pravico povedat svoje mnenje. Amen! Tolk o politiki.
No, kadar ne ležim na kavču in gledam TV, še vedno hodim v naravo. Za razliko od spomladi, ko sem poznala vsako krošnjo, preden se je olistala, se zdaj kot sončnica obračam za soncem. Okrog štirih je sonce že nizko na zahodni strani, tako da mu kot narkoman drogi sledim v smeri njegovega gibanja. Taka sem, brez svetlobe ne morem. Mehr licht, bi rekel Goethe.
Ples za dva
Stopite bliže. Ramo dol, brado k meni, nič po svoje. Dvignite desno roko.Objemite ročko. Mirno.
To niso plesni koraki ampak navodila pri mamografiji. Vsakoletni pregled mi spet splošči prsno maso, ampak kar je treba, je treba. Če že med letom velikokrat pozabim na prebolelega raka, se pa ob vsakokratnem pregledu spet spomnim nanj. V Svitanjih sem napisala, da Onkologija spominja na vesoljsko ladjo, kjer po zvočniku odmevajo imena poklicanih. Letos je pogled še bolj znanstveno fantastičen. Na vratih te popiše delavka v skafandru z vprašanji: ste bili, niste bili, je bil kdo od vas? Pri jemanju krvi, sem kar mal odsotna. Ko mi krvojemalka reče, naj pritisnem vatko, se sploh ne odzovem, ker je ne slišim. “Ste kar odtavala”, mi reče.
Ja, hm, to sem jaz. Precej v oblakih in v svojem svetu. Ampak ko me pa pokličejo na REIKI POMOČ, potem pa vzamemo svoj rešilno torbo in sem tukaj zdaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar