V tem letu smo doživeli marsikaj glupega, oo glupih davkov do glupega virusa, ki kar ostaja z nami in v tišini mutira ter se razmnožuje … To je njegovo poslanstvo, naše pa je, da ga v svojem življenju čim bolj omejimo, živimo mimo njega in si ne dovolimo, da bi nas razdvajal, nam preprečeval objeme in sanje.
Tale božični in novoletni čas je čas, da se dvignemo in napolnimo življenje z večjo globino, z novo kakovostjo. Ni naključje, da je velik del predkrščanskih bogov rojenih 25. decembra. 21. ali 22. decembra, ko je Sonce na najnižji točki svoje moči v letu, simbolično umre in se po treh dneh, torej 25. decembra, ponovno rodi. To rojstvo so obeleževala vsa stara poganska ljudstva. Krščanski božič je le eden od zamaskiranih poganskih praznikov, ki jih praznujemo v čast obujenih sil narave.
Sporočilo tega praznika je naslednje: prišla je odrešitev: sile teme so poražene, prihaja svetloba, življenje, optimizem in napredek.
Upanje je dar. Je predvsem stanje duha, ki ni vezano na to, da bi kdo nekaj imel ali dosegel, ampak da preprosto, da JE, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti. Charles Péguy, francoski pesnik, ki smo ga kar celo leto gulili na faksu v Aix-en-Provence je takole zapisal:
»Upanje je stvar s perutmi,
ki plahuta v duši in
poje melodijo brez besed.
In se ne konča – nikoli.«
Moje upanje je, da bi drobna lučka na Bokalcih še malo gorela. Da bi ljudje zaupali v luč in premagovali témo. Da ne bi bilo lakote in pomanjkanja, zaznamovanosti zaradi revščine, zaplankane zagledanosti v svoj prav, nasilja in zlorab. Vem, zveni kot želja misic, da bi bili vsi ljudje na Zemlji srečni.
Pa da se znova naučimo ČUDENJA, da vidimo svet čist in nepokvarjen, kot ob stvarjenju. Morda res zveni naivno, a sami si ustvarjamo možnost, da bomo v sebi zagrenjeni razočaranci ali pa bomo znali tudi v slabem videti kaj dobrega!
VSEM MOJIM SLEDILCEM ŽELIM ZDRAVA PLJUČA V NOVEM LETU IN ČIM VEČ OPTIMIZMA!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar