Pa ne mislim na ciničen napis na vratih Auschwitza, kjer so taboriščniki, ki so jih bila sama koža in kosti opravljali razna manjvredna dela. Mislim na delo kot vrednoto, kot ustvarjanje in kot dostojno plačilo za pošteno delo. Ko delodajalec ne razmišlja, kako bi delavca čim manj plačal, ampak da bi spodbujal marljivost in inovativnost. Da delodajalci ne bi izkoriščali slabo plačanega študentskega dela, katerega rezultate potem uporabijo v svoji proizvodnji. Ali ko se profesorji kitijo z diplomskimi nalogami in so nagrajeni še za “pripravljenost” na delo. Ali ko se ortopedi med korono brez slabe vesti prek vratarjev štempljajo in kasirajo 60% dodatek na svojo plačo, kar znese okoli 16.000 €, pri tem pa se čakalne vrste daljšajo, ker so zmanjšali vse neredne posege... Hhkrati pa še brezsramno operirajo pri zasebnikih.
Istočasno so pa kritični novinarji brez dela in plače, ker so se drznili kritizirati sistem. Ali ko projektne vodje pri neimenovani prevajalski agenciji dobijo osnovo 800 € kot je npr. plača kakšne natakarice, katere edina odgovornost je zapomniti si zapitek in ga pravilno zakasirati. Joj, kam plovemo?
Drgač imam pa rada 1. maj. Že zaradi naravnega cikla, ko v gozdu izbruhne nežna zelena barva. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Prej sramežljivo aprilsko sonce začne bolj možato ogrevati Zemljo. Spomnim se na Rožnik in na mojega očeta, ki se je vsako leto udeležil jutranjega pohoda z nageljnom v gumbnici. Ali 1. maja 1983 v Marseillu, kjer ni bil dela prost dan ampak so praznik samo obeležili s šmarnicami. V Franciji sem kot manjvredna delovna sila iz Jugoslavije opravljala najslabša gospodinjska dela in sem torej po pravici bila “working class hero”. Na primer čistila zasušeno umazanijo za štedilniki, ometala pajčevine, enkrat so mi na postelji pustili bruhanje. Bravo, mali Napoleoni!
No, letos je že 9 let od očetove smrti. Mama pa še kar pridno ždi pod odejo na Bokalcih in me debelo gleda, ko ji povem, da bo letos stara 90 let in da je po starosti prehitela že vse svoje sorodnike.
Potem se povzpnem na bližnji hrib, ki vodi na Klobuk. Uau, kakšna eksplozija zelenila. Pa poseben duh v zraku po zreli pomladi.
Na nebu se v nebesno črtovje ujamejo kopasti oblaki.
Lepa je ta naša Zemljica in te lepote ne more zasenčiti niti koronica, niti navodilo, da morajo pihalci godbe napihala imeti režo v maski za ustnik in preoblečeno trobilo zaradi kondenza, ki nastaja pri pihanju!? Svašta …
Ni komentarjev:
Objavite komentar