Saj poznate tisto basen o želvi in škorpijonu, ko je škorpijon prosil želvo, da ga prenese na drugo stran reke. Želva mu je zaupala, da je ne bo pičil na drugi strani brega, ko bo izpolnila njegovo željo. Pa jo je vseeno pičil, ker si pač ni mogel pomagati in ker je v njegovi naravi, da pika. Pa je res tako? Ali nimamo izbire, da se namesto da pičimo, zahvalimo za želeno storitev in presežemo svojo napadalno nrav? Da se zavedamo, da bi sicer lahko uničili nasprotnika, vendar skrijemo svoje kremplje in odidemo vsak na svojo stran. Da hripavo zarjovemo kot črni panter in krenemo v drugo smer. LAHKO BI, PA NE BOMO!!. Saj ne gre za boj, ampak za sodelovanje. Skupaj smo močnejši ….
Cepilni užitki
Preberem zapis Marka Crnkoviča o cepljenju v Fokuspokus. Bi pa res pričakovala od takega veleuma nekaj več slikovitosti razen zahvale vsem cepilnim skeptikom, ki so mu omogočili predhodno cepljenje po nacionalni shemi in nekaj realističnih dejstev opisa kot v policijskem zapisniku.
Evo Marko, te izzivam na dvoboj o opisu cepilnih užitkov. Kdor zmaga, bo drugemu velikodušno zamolčal, kdo je boljši in odšla bova vsak v svojo smer. A vous de juger!
Tudi sama sem bila drugič poklicana na GR na cepljenje. Tokrat na Pfeizerjev koktejl. GR sem obiskala že vsaj trikrat. Ko je bil tam avtomobilski sejem in so bila tla prekrita z mehkimi talnimi oblogami in se je svetila avtomobilska pločevina ter lepe bejbe ob strani. Enkrat sem tam z Lesnino praznovala novo leto, enkrat pa je hčerka tam imela maturo in me je sin kot Cankar zatajil v šovu Lada Bizovičarja. Ta je namreč mojega šestletnika z rdečim metuljčkom v štosu uporabil kot svojega režiserja, ki mu kao na listku za naš zapitek pri mizi prinese scenarij za šou, ko pozabi nadaljevanje. Ko sem hotla sina dobit dol z odra, ga je Lado vprašal , če me pozna. In malo je gladko rekel, da NE in potem sem sem vsa osramočena podila za sinom, da ga iztrgam iz krempljev šov business scenarija Lada Bizovičarja, ki je takrat zažigal z inovatorskimi maturantskimi prireditvami. No, danes se ukvarja s Hofer ceno, pa sami presodite, a je to napredovanje ali kaj drugega??
Gremo nazaj k cepljenju. Dvorana res zgleda kot v science fiction. Osebje v skafandrih, prijazne sprejemne sestre in dežurna zadravnica. Pogumno vihamo rokave in se ubogljivo posedamo v čakalnico, da počakamo tistih kritičnih 15 minut, ko se najbrž lahko zgrudiš od koktejla. Tokrat cepivo blagoslovim in si želim, da bi me varovalo vsega hudega. No, seveda imam tudi podporo svoje zdravilke in njene ekipce, ker je v slogi moč. Spet imam tisi čudni občutek kot pri klicanju na Onkologiji, kot da sem v računalniški igrici in da je že vse vnaprej odločeno.
Vseeno si jemljem pravico, da sem se sama odločila za to, da sem izbrala manjše zlo, ker mi dolgi covid ne leži … Če pa bodo s cepljenjem naredili iz mene “super woman” ali ubogljivega robota, potem pa kar. Jaz še vedno verjamem v svoj um, svoje srce in svojo skupino ljudi, ne glede na to, ali so cepljeni ali ne …
Ni komentarjev:
Objavite komentar