nedelja, 24. april 2022

Bla, bla bla... in kako plujem v upokojenski pristan

 

Ne molim, volim, je zapisal moj prijatelj. Človek je poleg tega, da je duhovno tudi družbeno bitje (homo socialis) . Pomeni, da je, razen če ne živi v kakšni kolibi v gozdu stran od vse civilizacije, vedno vpet v medosebne odnose in družbene pogodbe. Tale antropološki uvod sem naredila zato, da utemeljim svojo vsakokratno udeležbo na volitvah. Vedno sem volila, pa če je šlo za 2 tir, za oplojevanje samskih žensk, za zaščito voda in tudi vsakokratne parlamentarne in lokalne volitve. Ker je to moja pravica, da soodločam! Ker nočem, da soodločajo tisti, ki ostanejo doma, ker so “kao nad tem, ker je politika itak ena pokvarjena “kur…, ker so itak vsi isti itd. itd.”

Po včerajšnjem volilnem molku sem se vseeno oddahnila od  predvolilnih političnih cirkusov. Boste rekli, zakaj jih pa gledaš, če ti grejo na živce. Zato, ker moj J ne zamudi nobenega soočenja in da kljub temu da v svojem kotu raje prebiram norveške kriminalistične zgodbe, ujamem gnojnico in temno energijo, ki se izliva iz zaslona. Pa ker me ob cesti pozdravljajo retuširane podobe političnih fac, ki mi krojijo moj socialni environment. Še najboljši je slogan Piratov: Bla, bla, bla … Politika je umetnost možnega. Naši “umetniki” pa se ne znajo najti konsenza in premostiti razlik med dvema poloma. So pa seveda vsi za prelepo Slovenijo, za slovenski narod in socialno državo. Jaz sem tud za čim bolj enotno Slovenijo, za tehnološki preboj, za digitalizacijo in zelene programe. Pa za pametne in pokončne Slovence, ki mislijo s svojo glavo (no teh se ne da dobit z volitvami, hihi). Naj mi država omogoči stabilne ekonomske pogoje in pošteno davčno politiko, ki mi ne bo pobrala še tisto malo “kapitala” in podjetniške žilice, ki jo mislim udejaniti.

Kaj se pa kaj dogaja na globali sceni? Na žalost vojna v Ukrajini še kar divja. Macron se bo udaril z desničarko Le Penovo, britanska kraljica Elizabeta II paznuje 96. Rojstni dan (God save the Queen) . Ob tej priložnosti so izdelali tudi lutko Barbie z njeno podobo. Z vsem spoštovanjem, ne vem, če bo med otroci kaj posebej priljubljena razen mogoče med otočanskimi otroci, ki so ljubezen do kraljeve družine prejeli že z materinim mlekom.

Delam, delam, delam….

Jani Kovačič nadaljuje z besedami: … “kot zamorc”. Vedno duhoviti Tilen Artač (ki ga zgleda še niso umaknili iz RTV??) pa nadaljuje z …. “kot prekarc”.

Sama počasi po 38 letih in 7 mesecih plujem v upokojenski pristan. Če naredim bilaco svojega dela, lahko povem, da sem vedno trdo delala. Mi pač ni bilo prizanešeno, imela sem ali zakompleksane majhne , ki so me gnali ali čustveno izčrpavali, ali pa je bilo toliko dela, da me je zdeloval sam stres. Najprej 2 leti na Železniški postaji: no, je blo kar zabavno, smo bli kot mladi kužki, veliko popivali in delali sive lase šefom. Potem 2 leti v Revozu Novo mesto: prva zares prevajalska zaposlitev. Veliko stresa zaradi prevajanja v živo. Tukaj sem že naletela na enega majhnega Napoleona, ki ni bil prijazen z mano. Nato 2 leti v Modernih interjerih: knjigovodstvo, številke, ki jih ne maram.. Sledila je Dekorativna: tukaj se srečam s svojim “usodnim” šefom, ki mi je tudi pozneje krojil življenje. Delo zahtevno, uporabljala sem celo telex, komunicirala v francoščini, angleščini, malo celo v italijanščini in nemščini. Prevedla svoj prvi Poslovnik kakovosti. Ko je šla Dekorativna v stečaj, je nastopilo 13-letno obdobje Renault Ljubljana. Karierno zanimivo, če ne bi bilo asistentke generalnega direktorja, ki je zaradi živčnega obolenja vsako leto manjkala vsaj 2 meseca. In jo je morala nadomeščat “Darja trda glava”, kot mi je rekel zdaj že pokojni generalni direktor Coursat. Poleg mojega dela je to bilo “too much”. Zadnja služba pa je bila prevajalska agencija Veris, družinsko podjetje prej omenjenega šefa Dekorativne. Prevajanje z veliko začetnico, uporaba prevajalskih programov, evropske inštitucije in krute lekture, najprej samega neumornega šefa, nadarjenega za 7-8 indoevroevropskih jezikov, in nato revizorjev pri teh inštitucijah. Pa sama norma, ki se jo težko dosegala. Pa kritike: “kako si ti, kot profesorica francoščine, lahko naredila tako napako…” Sčasoma otrdiš, sprejmeš kritiko kot  učenje in greš naprej. Kot je modro pripomnila moja sodelavka: “Služba ni vse.”

Naslednji teden dokončujem še zadnji prevod 180 strani za Evropsko sodišče, potem pa “ciao ragazzi” v zaslužen pokoj, ki pa seveda ne bo brezdelje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar