Po nevemkoliko letih spet na Rožniku. Praznik dela mi je bil vedno pri srcu. Ker se drevje odene v nežno zeleno barvo, ker je zrak še svež in ker kresovanje v meni budi arhetip poganskega sončevega kulta in čaščenja Sonca. S pomladnimi ognji naj bi mu namreč pomagali, da bi se čim prej ogrelo in zasijalo s polno močjo.
Tokrat kres kot spremljajoči dogodek praznovanja dela. Hrib pred cerkvijo je poln ljudi. Kot na Golgoti. Tiho pričakovanje. Kristus je že zveličan; vile literature bodo priplesale šeje junija ob kresnikovanju. Čakajo torej sindikaliste, ki se z baklami v rokah prebijajo med množico v hrib. Da prižgejo ogenj. Ogenj sindikalnega boja za proletariat, za poštene oblike dela, za pošteno delitev rezultatov dela. Kapital namreč samo baše denar v svojo malho, pa naj bo domač ali tuj (sem videla, kako je bilo pri Revozu, Slovencem daš drobtine, malo daš občini, da si odrešiš dušo, ostalo pa hop v žep in v svojo lepo domovino- la patrie). Pravijo, da delo osvobaja! Kako svobodni so prekarci, brez delavskih pravic in brez varnosti zaposlitve!? Ali pa vsi tisti brezposelni, ki jim Zavod za zaposlovanje kao išče primerno zaposlitev. No, so tud taki, ki nočejo delat, ker lepo živijo od socialnih transferov, ampak po manjšini ne moremo soditi večine, a ne?
Če pogledam, kako je z delom v moji širši družini. Jaz sem z 38 letnim delavskim stažem opravila svoje poslanstvo. Jan bo pa jeseni začel z delom. Kot informatik bo najbrž lahko izbiral, kje in kaj bo delal. Sestrica je že mnogo let brezposelna, njena hči je pri skoraj 30 letih starosti iskalka prve zaposlitve. Gea je na srečo že kar nekaj let polno in srečno zaposlena (na tem mestu vsa čast njenemu ukrajinskemu direktorju, ki svoje zaposlene res pošteno nagrajuje).
Ok, če se vrnem k praznovanju 1. maja. V zraku je optimizem, premagali smo korono, na volitvah smo izglasovali SvoboDo. Ne bo lahko! Ampak nič zato, za vse v življenju se je treba boriti. Zato pirček v roko in zaplešimo ob rock n’rollu in Rock partizanih.
Barviteži in Cry Macho
Ne vem, če ste na TV opazili reklamo za Fanto, v kateri nastopajo taki “odbiteži” ter raznorazni navihanci in navihanke. Ljudje, ki so živi in si upajo biti drugačni od črede. To je moto po moji meri! Ne pa reklama za Spar, ki poneumlja: To je to! Ali pa umotvor za izdelke Ljubljanskih mlekarn: MU.
Če ostanem pri TV. Včeraj sem gledala zadnji film Clinta Eastwooda Cry Macho. Tip je pri 90 letih starosti res neverjeten. Malo zgrbljen in suh, tako da mu kavbojski pas od hlač seže gor skoraj pod prsi. V glasu nima več moči, ima pa še vedno svoj nagajiv nasmeh in vedno izbere globoke človeške zgodbe, ki jih režira. Nepozabna je zgodba Punčka za milijon dolarjev, pa film Tihotapec in Gran torino. V tem zadnjem filmu, vesternu, glavni protagonisti niso konji (čeprav je Clint nekdanji prvak v rodeu), ampak petelin po imenu Macho (v španščini pomeni “močan”). Smešen je prizor, ko v napetem road filmu ostaneta Clint in fant Rafa, ki ga mora prepeljati iz Mehike v Teksas, brez avtomobila in se po pusti pokrajini odpravijo peš, dve človeški podobi, vmes pa stopiclja petelin, ki je by the way tudi prvak v petelinjih bojih.
Za podlago je lepa akustična kitara, odnosi pa čustveno topli, s hudomišnimi dialogi… Bravo Clint (ne daj se Ines, ne daj se godinama moja Ines, bi rekel Rado Šerbedžija) !
Ni komentarjev:
Objavite komentar