Naj medi! je čebelarski pozdrav. Poglejte, kako bo medila moja glicinija v Iški.
Razumem ga v smislu, da iz ponujnega izstisnemo najboljši ekstrakt.
Ko sem v službi v prevajalski aplikaciji pristisnila na gumb KONČANO in s tem oddala zadnji prevod, so se mi ulile solze. Končano torej 38-letno obdobje miselnih prevajalskih akrobacij, sprejmanja popravkov revizorjev, lovljenja rokov, zdravljenja stresov … Bilo je lepo, pa tud grdo. Lepo zaradi ustvarjalnega dela in kognitivnih procesov, pri katerih je bila siva možganska skorja stalno v pogonu. Lepo zaradi zanimivih ljudi, ki so se zvrstili v prevajalski pisarni. Nepozabna je bila združba Maja, Ingrid, Vesna in Špela ter “ultimativni izrazi” smeha in komunikacijskih umotvorov. Grdo pa, ko sem so morala po domačih kreganjih in pretresih 100% zbrati v službi, da ne bi bilo kaj izgubljeno s prevodom (hihi). Pa ko sem dobila ocene Insufficient ali ko mi je šef edini v zgodovini znižal plačo, ker nisem dosegala norme. Ali ko mi je po petdesetem rojstnem dnevu padel dol imunski sistem in sem padla v zgodbo z rakom.
Moški so praktična bitja. Moj J je na primer je že dve leti v pripravi na penzijo in se je z lahkoto poslovil od svojega delovnega poslanstva. Ko sem torej prijokala v kuhinjo, me je debelo pogledal, češ zakaj pa zdej to? Pol pa še podaljšaj, če si tako navezana na delo. Saj ne gre zato, zaključi se en pomemben del človekovega življenja (v službi preživimo 25 let svojega življenja) in nikoli ni nič popolnoma črno ali belo. Seveda se veselim upokojitve, ko bom lahko počela, kar si res želim. Edino čas mi začenja drugače teči, ker je pred mano vsak novi dan kot vakuum, ki ga moram sama napolniti z urnikom in dejavnostmi.
Trenutno delam na poeziji. Prijavila sem se na natečaj Šinkovčevih dnevov poezije in poslala 3 pesmi na témo njegovega verza: Kot majceno zaspano okno se odpira nov dan (kolk lepa misel, a ne?).
Pa še po vzoru papirnatih rolic angelskih sporočil iz trgovina Šiva ezoterika sem svoje pesmi razrezala na kratke trivrstičnice in jih zvila v rolice. Dala jih bom v stekleni vrč in ljudje si bodo lahko sami izžrebali pesem za na pot. Če dobiš kofe in rogljiček za sabo, zakaj ne bi dobil tudi verza? Kot nekakšen “fortune cooky”.
Marcela ne damo
Pozdravljam odziv občinstva na prenehanje pogodbe za vodenje oddaje Studio City. Res je, da mi njegov galopirajoči in prekinjajoči slog intervjuvanja ni najbolj všeč, ampak je pač treba gledati vsebino in okoliščine, v katerih so njega in kritične novinarje skinuli iz programa in nam v zameno ponudili neprofesionalnega Pirkoviča ter že preživeto Petrovčičevo. Občinstvo se je s 40.000 podpisi odzvalo v njegovo podporo. Naša družba se je zbudila iz Trnuljčicinega sna, civilna družba in nevladne organizacije so jo dodobra razburkale. Treba je povedati, kaj hočemo in česa nočemo. Ne gre samo za Štefančiča, Eriko Žnidaršič in Ksenjo Horvat, ampak za koncept svobodnega in kritičnega novinarstva.
No, pa se je Marcel domislil, da bi oddajo Studio City uprizoril kar v Mladinskem gledališču. Najprej je intervjuval Goloba. Direktno ga je bombardiral z izzivalnimi vprašanji, a Golob je lepo po primorsko, u izi, prijazno odgovarjal in se ni dal zmesti. Nato pa je prifrfotal Slavoj Žižek v sebi lastnem cunamiju domislic in idej, z vložki: “vem, da me boste linčali, ubili, bom zelo nesramno rekel”. Res je unikum, duhovit, direkten, samosvoj. Po ukrivljeni poti komunikacije, ki je zavijala in špricala v vse smeri od marksizma, Hegla, Holywooda, do vojne v Ukrajini, sta si oba edina, da človeštvo drvi v katastrofo, tako podnebno, kot ekonomsko in eksistencialno. Svet obvladujejo velike korporacije in tendenca je, da velikani kot so Bill Gates, Elon Musk, Jeff Bezos, spravijo s sveta 80% odvečne populacije in nam vstavijo nevrolink, da bomo počlovečeni roboti. Upam, da jaz, penzionistka tega še ne bom dočakala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar