Plavam v morju časa.
Vilinski simbol Eron Vig vodi moje uspešno potovanje k cilju. Hvala za to darilo.
Človek na prehodu za pešce nosi pod pazduho blazino, da se lahko spočije, ko se utrudi.
Kupim sliko rdečelasega angela, ki bo čuval vhod v moje novo domovanje.
Preberem zapis Zorane Baković o boju pravice žensk za nadzor nad lastnim telesom.
Žensko telo kot stroj za rojevanje in predmet gospodarske manipulacije. Žensko telo kot predmet cenzure cerkve in sodnik tuzemske etike. Ali trofeja zmagovalcev, ki kot ultimativen izraz svoje zmage posiljujejo ženske poražencev. Bljak, pa taka civilizacija s takimi vrednotami!
Nekaj napisov s shoda za življenje, ki so proti ubijanju zarodkov:” Nočemo ubijati naših nerojenih otrok, ker ja za nas pomembno, da odrastejo in se bojujejo v naši vojnah.” ??
V Ameriki pa demokratske predstavnice s transparenti, potem ko poslanski senat ni izglasoval pravice do abortusa brez ovir v celotnih ZDA sporočajo: “ Moje telo, moja odločitev.” “Nočeš, da stopim v tvojo hišo? Potem se poberi iz moje maternice.”
Občudujem performans srbske umetnice Ane Đurić Konstrakta, ki je nastop na Evroviziji s simboličnim pranjem rok v lavorju izkoristila za razmislek o tem, da bolj si želimo biti zdravi, bolj zbolevamo. In v našem telesu ostaja preplašena duša v bolnem telesu. (obratno od Mens sana in corpore sano).
So pa tudi glasovalci prepoznali umetniško vrednost tega eksperimenta, saj je pesem na koncu zasedla peto mesto. O sladkobnih komadih in raznih nepevskih domislicah (maske na obrazu, prosojna čipkasta obleka sanremskega striperja, deževni plašč finskega rokerja) ne bi izgubljala besed.
Spet se je izkazala solidarnost z Ukrajino, kar po eni strani podpiram, po drugi strani pa se mi zdi, da bi bilo pa le treba ocenjevati nastopajoče z glasbenega vidika, saj so v nastop vložili ogromno truda. Potem pa simbolično podeliti mikrofon sočutja zunaj te kategorije.
Ni komentarjev:
Objavite komentar