Voltaire je rekel, da je treba obdelovati naš vrt. To lahko razumemo dobesedno (jaz, ki sem od zdaj vrtnarka in vsako jutro kot kapitan na ladji pregledam stanje na svojem vrtu: koliko novih cvetov se je odprlo, koliko rumenih listov je treba odstraniti, ali je potrebno pletje in rahljanje, zalivanje ipd). Lahko pa izjavo razumemo tudi, da namesto da se ukvarjamo z metafizičnimi problemi, se raje posvetimo težavam tu in zdaj, ki jih lahko rešimo.
Moja soseska je občina Ig. Ravno prihajam z gasilske veselice. Razmišljam, koliko organizacije je potrebno, da se postavi šotor, da se ljudje posedejo po klopeh in se jim pripravi prave slovenske čevapčiče (hihi), najame bend in organizira srečelov . Midva z J dobiva na srečelovu 2 kuhalnici, črna mafijska očala, nekaj bonov za storitve, copate… Sploh ni pomembno, samo da si del igre…
Razmišljam, kaj je domovina. To je dežela, v kateri se rodiš, v kateri zadovoljuješ svoje osnovne človeške potrebe, kot so šolanje, delo, družinsko življenje. Ko sem bila leto in pol v tujini, sem šele razumela, kaj pomeni biti razseljen, ne imeti podpore družine, spominov na mladost… Vedno sem občudovala velike narode, kot so Nemci, Francozi, Rusi, Američani, ki so ponosni na svoj narod. Kako se repenčijo na svojih paradah ponosa in prav imajo. Prostor definira človeka. Fajn je, če ti ponuja tudi miselno svobodo, da si lahko to, kar si. Spomnim se, kako sem bila še v časih enoumja ponosna na rdeč jugoslovanski potni list, s katerih sem lahko za razliko od drugih Vzhodnih Slovanov potovala po svetu.
Kdaj se v človeka vcepi ljubezen do domovine? Mi, Slovenci, smo glede tega kar nekaj posebnega. Domovina ni od boga dana. Kučan je na dan pred 31 leti izrekel zgodovinske besede: Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Kaj se je zgodilo s temi sanjami? Svojo državo smo si morali priboriti, najprej z orožjem, potem pa vzpostaviti zakonodajni red in jo negovati, negovati kot Mali princ neguje svojo vrtnico. Sanje smo prodali zaradi razrprtij, ki nas razdvajajo, ker se cepimo na leve in desne ter tiste vmes, na cepilce in anticepilce, na rdeče in goderlajsaste.
Na proslavi je zablestela lepa Urška s svojimi rdečimi čeveljci. Kaj zato, če je v velikem žaru spontanosti obrnila hrbet častni četi, da pozdravi svoje podpornike. Bravo ženska, občudujem tvoj v otroško žensko energijo zavit pogum in pokončnost, da se ne pustiš reakcionarnim mizoginom, ki kritizirajo tvojo oblačilno svobodo, ker ti drugače ne morejo do živega. Najraje bi te kot Greto skurili na čarovniški grmadi. Ampak zdaj je zavel nov, svoboden duh, kjer te podpirajo tudi drugi rdeči čeveljci.
Bi jih tudi sama rada obula a sem salonarje že zdavnaj zamenjala za udobnejšo obutev.
VSE NAJBOLJŠE SLOVENIJA, MOJA DEŽELA, MI SMO TVOJI LJUDJE!!
Ni komentarjev:
Objavite komentar