Haiku za Borisa

Zlata kočija zapelje čez nebo

Sledi se upepelijo v srcu in žgejo

Oddaljen napev francoske pesmi počasi zamre

 3. maj 2016 

Te dni se počutim, kot da sem noseča z blogom, katerega materialna oblika že nastaja na odtisih valja, z milijoni majhnic celic, napolnjenih s črnilom. 

To je DNK, ki ga bomo potem reproducirali v 300 izvodih. 

Vzporedno se rojeva tudi spletna stran, ki mi jo postavlja Jan kot ognjeni krst svojega računalniškega znanja. Izdelala sem že majhno »maketo« oz. prototip knjižice za na spletno stran, dokler ne dobim ta prave.

Fogadtatás Budapest (dobrodošli v Budimpešti) 

Jebemti madžarščino s polmetrskimi besedami in naglasi, tako da si ja ne moreš nič zapomniti. Tudi če si kaj zapomniš, ti nič ne pomaga, ker zavedni Madžari ne znajo nobenega drugega indoevropskega jezika. 

No, najpomembnejša beseda je bila nekaj takega kot »sÖrÖk« = pivo in Soproni (Heinekenova znamka piva). 

Budimpešta je lepo mesto z monumentalnimi zgradbami in širokimi avenijami. Raj za ljubitelje pubov, ki jih vidiš na vsakem koraku.

Simpla je en tak ruin pub, kar pomeni, da so na ruševinah med dvema hišama napeli platneno streho, prostor napolnili z raznovrstnimi stoli, lestenci, rožami in drugim raznorodnim kičem … Trgovci so namestili stojnice in privlekli na kile rdečih feferonov (seveda, kaj drugega). Par glasbenikov igra lagani džezanac, turisti se drenjajo in imamo se lepo. 

Madžari te gledajo direkt v oči. V glavi imam prav ta vzorec ponosnega Madžara z ozkimi zavihanimi brki. Ne pozabimo Bela Bartoka, kralja sinkope. 

Prevzame me mogočni veletok Donave z lepimi mostovi. V nedeljo Erszebetov most zaprejo in pridivjajo štirje bolidi cestne dirke. Glasni motorji razparajo budimpeštansko nebo in Jan je čisto blažen. V termah se namakamo kot nekoč Rimljani, potem smo pa spet žejni. 

 17. maj 2016

Muzejska voda – voda za prihodnost 

Sem ekološko ozaveščena in sem podpisnica peticije za ohranitev vode kot skupnega dobra. 

Ponosna sem, da smo s projektom Muzejska voda – voda za prihodnost sodelovali na milanskem sejmu EXPO. 

A veste, da je Muzejska voda v osnovi steklenica, oblikovana tako, da je v njej odtisnjen prijem roke, ki ga je prispeval prebivalec majhne vasice v Nubskih gorah, kjer ljudje v izjemno oteženih razmerah le stežka pridejo do vsakdanje pitne vode. 

Saj zdaj, ko smo zafučkali naše paradne konje gospodarstva, nam bodo ostala samo še ta naravna bogastva: voda in gozdovi, če naši vrli poslanci ne bodo prodali tudi teh v okviru tako osovraženega TTIP sporazuma. Proti njemu so množično protestirali po vsej Evropi, v Ljubljani se je zbralo pa 160 protestnikov. Smo bolj navajeni bentit doma na kavču, kot se dret s transparenti v roki (no, kaj bom kritizirala, ko tudi sama ne grem na barikade).